Kakor telesna hrana obnavlja izgubljene moči, tako evharistija krepi ljubezen, ki, v vsakdanjem življenju, teži k oslabitvi, in ta poživljena ljubezen zbrisuje male grehe (prim. trid. koncil: DzS 1638). Ko se nam Kristus daje, razvname našo ljubezen in nas naredi sposobne za to, da zlomimo neurejene navezanosti na stvari in se zakoreninimo v njem:
Ker je Kristus umrl za nas iz ljubezni, zato tedaj, ko izvršujemo spomin njegove smrti v trenutku daritve, prosimo, naj bi nam bila podeljena ljubezen s prihodom Svetega Duha; ponižno molimo, da bi v moči te ljubezni, iz katere je Kristus hotel umreti za nas, tudi mi, prejemajoč milost Svetega Duha, mogli gledati na svet kot križan za nas in biti mi sami križani za svet... Ko smo prejeli dar ljubezni, umremo grehu in živimo za Boga (sv. Fulgencij iz Ruspe, Fab. 28.16-19).