Domov/Katekizem/KKC 1398

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1398

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › VI. Velikonočna gostija

1396

Edinost skrivnostnega telesa: evharistija ostvarja Cerkev. Tisti, ki prejmejo evharistijo se tesneje zedinijo s Kristusom. Prav s tem jih Kristus zedini z vsemi vernimi v eno samo telo: Cerkev. Obhajilo obnavlja, krepi in poglablja tisto včlenitev v Cerkev,ki se uresniči že s krstom. Pri krstu smo bili poklicani, da naj sestavljamo eno samo telo (prim. 1 Kor 12,13). Evharistija uresničuje to poklicanost: "Mar blagoslovljeni kelih zahvale ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha" (1 Kor 10,16-17):

Če ste vi Kristusovo telo in njegovi udje, tedaj je vaš zakrament tisti, ki je postavljen na Gospodovo mizo: svoj zakrament prejmete. Temu, kar prejmete odgovorite "amen" ("da, to je resnično") in se z odgovorom podpišete. Slišiš to besedo: "Kristusovo telo" in odgovoriš: "Amen". Bodi torej Kristusov ud, da bo tvoj amen resničen (sv. Avguštin, Serm. 272).

1397

Evharistija nalaga obveznosti v odnosu do ubogih: Če naj v resnici prejmemo Kristusovo telo in kri, ki se dajeta za nas, moramo prepoznati Kristusa v najbolj ubogih, njegovih bratih (prim. Mt 25,40):

Okusil si Gospodovo kri in ne prepoznaš niti svojega brata. Onečaščaš to mizo samo, ko nimaš za vredno, da bi delil svojo hrano s tistim, ki je bil spoznan za vrednega biti deležen te mize. Bog te je osvobodil vseh tvojih grehov in te je povabil. In ti, niti tedaj, ti nisi postal bolj usmiljen (sv. Janez Zlatousti, Hom. in 1 Kor 27,4).

1398

Evharistija in edinost kristjanov. Pred veličino te skrivnosti vzklika sv. Avguštin: "O zakrament dobrotljivosti! O znamenje edinosti! O vez ljubezni! ("O sacramentum pietatis! O signum unitatis! O vinculum caritatis!") (Ev. Jo. 26,13; prim B 47). Toliko bolj boleče se dajejo čutiti razklanosti Cerkve, ki razlamljajo skupno udeležbo pri Gospodovi mizi, toliko bolj so goreče molitve h Gospodu, da bi zopet prišli dnevi popolne edinosti vseh tistih, ki verujejo vanj.

1399

Vzhodne Cerkve, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, obhajajo evharistijo z veliko ljubeznijo. "Čeprav so ločene, imajo te Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo, po katerih so še vedno kar najtesneje povezane z nami" (E 15). Neka skupnost pri svetih obredih (communio in sacris), torej pri evharistiji, je "v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva" (E 15; prim. ZCP, kan. 844,&3).

1400

Cerkvene skupnosti, ki so izšle iz reformacije in so ločene od katoliške Cerkve, "zlasti zaradi pomanjkanja zakramenta svetega reda niso ohranile pristne in neokrnjene stvarnosti evharistične skrivnosti" (E 22). Zaradi tega medsebojno pripuščanje k evharističnemu občestvu (intercommunio) s temi skupnostmi za katoliško Cerkev ni mogoče. Vendar pa te cerkvene skupnosti "pri sveti večerji v obhajanju spomina Gospodove smrti in vstajenja izpovedujejo, da se tu označuje življenje v občestvu s Kristusom in pričakujejo drugega Kristusovega prihoda v slavi" (E 22).