Kar snovna hrana povzroča v našem telesnem življenju, to na čudovit način uresničuje obhajilo v našem duhovnem življenju. Zedinjenje s telesom vstalega Kristusa, "po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim" (D 5), ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, prejeto pri krstu. Ta rast krščanskega življenja mora dobivati hrano iz evharističnega obhajila, kruha našega romanja prav do trenutka smrti, ko nam je podeljen kot popotnica.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › VI. Velikonočna gostija
Obhajilo nas loči od greha. Kristusovo telo, ki ga prejmemo v obhajilu "se daje za nas", in kri, ki jo pijemo, se "za vse preliva v odpuščanje grehov". Zato nas evharistija ne more zediniti s Kristusom, ne da bi nas istočasno očistila storjenih grehov in nas obvarovala prihodnjih grehov:
"Kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt" (1 Kor 11,26). Če oznanjamo Gospodovo smrt, oznanjamo odpuščanje grehov. Če se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpuščanje grehov, tedaj jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpuščala moje grehe. Jaz, ki vedno grešim, moram vedno imeti zdravilo (sv. Ambrož, Sacr. 4,28).
Kakor telesna hrana obnavlja izgubljene moči, tako evharistija krepi ljubezen, ki, v vsakdanjem življenju, teži k oslabitvi, in ta poživljena ljubezen zbrisuje male grehe (prim. trid. koncil: DzS 1638). Ko se nam Kristus daje, razvname našo ljubezen in nas naredi sposobne za to, da zlomimo neurejene navezanosti na stvari in se zakoreninimo v njem:
Ker je Kristus umrl za nas iz ljubezni, zato tedaj, ko izvršujemo spomin njegove smrti v trenutku daritve, prosimo, naj bi nam bila podeljena ljubezen s prihodom Svetega Duha; ponižno molimo, da bi v moči te ljubezni, iz katere je Kristus hotel umreti za nas, tudi mi, prejemajoč milost Svetega Duha, mogli gledati na svet kot križan za nas in biti mi sami križani za svet... Ko smo prejeli dar ljubezni, umremo grehu in živimo za Boga (sv. Fulgencij iz Ruspe, Fab. 28.16-19).
Evharistija nas z isto ljubeznijo, katero vžiga v nas, varuje prihodnjih smrtnih grehov. Čim bolj smo deležni Kristusovega življenja in čim bolj napredujemo v njegovem prijateljstvu, tem težje je za nas, da bi prelomili prijateljstvo z njim s smrtnim grehom. Evharistija ni naravnana na odpuščanje smrtnih grehov. To je lastno zakramentu sprave. Lastno evharistiji je to, da je zakrament tistih, ki so v polnem občestvu s Cerkvijo.
Edinost skrivnostnega telesa: evharistija ostvarja Cerkev. Tisti, ki prejmejo evharistijo se tesneje zedinijo s Kristusom. Prav s tem jih Kristus zedini z vsemi vernimi v eno samo telo: Cerkev. Obhajilo obnavlja, krepi in poglablja tisto včlenitev v Cerkev,ki se uresniči že s krstom. Pri krstu smo bili poklicani, da naj sestavljamo eno samo telo (prim. 1 Kor 12,13). Evharistija uresničuje to poklicanost: "Mar blagoslovljeni kelih zahvale ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha" (1 Kor 10,16-17):
Če ste vi Kristusovo telo in njegovi udje, tedaj je vaš zakrament tisti, ki je postavljen na Gospodovo mizo: svoj zakrament prejmete. Temu, kar prejmete odgovorite "amen" ("da, to je resnično") in se z odgovorom podpišete. Slišiš to besedo: "Kristusovo telo" in odgovoriš: "Amen". Bodi torej Kristusov ud, da bo tvoj amen resničen (sv. Avguštin, Serm. 272).