Domov/Katekizem/KKC 1353

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1353

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

1351

V začetku so kristjani prinašali skupaj s kruhom in vinom za evharistijo svoje darove za razdelitev med tiste, ki so bili v potrebi. Ta navada nabirke (prim. 1 Kor 16,1), še vedno pereča (aktualna), se navdihuje ob zgledu Kristusa, ki je postal ubog, da bi nas obogatil (prim. 2 Kor 8,9:

Tisti, ki so bogati in ki hočejo, dajo, vsak v skladu s tem, kar si je sam naložil; kar je zbranega, izročijo tistemu, ki predseduje; in ta podpira sirote in vdove, tiste, ki jim bolezen ali kak drug vzrok odtegne sredstva, jetnike, priseljence; z eno besedo, le-ta podpira vse tiste, ki so v potrebi (sv. Justin, Apol. 1,67,6).

1352

Anafora: Z evharistično molitvijo, molitvijo zahvale in posvetitve (konsekracije), prispemo do srca in vrhunca obhajanja:

v hvalospevu se Cerkev po Kristusu v Svetem Duhu zahvaljuje Očetu za vsa njegova dela, za stvarjenje, odrešenje in posvečenje. Celotna skupnost se tedaj pridružuje torej tistemu nenehnemu poveličevanju, ki ga nebeška Cerkev, angeli in vsi sveti, prepevajo trikrat svetemu Bogu;

1353

v epiklezi prosi Cerkev Očeta, naj pošlje svojega Svetega Duha (ali moč svojega blagoslova: prim. RiM, Prva evharistična molitev) na kruh in na vino, da po njegovi moči postaneta telo in kri Jezusa Kristusa, in da bi vsi tisti, ki so udeleženi pri evharistiji, bili eno samo telo in en sam duh (nekatera liturgična izročila nameščajo epiklezo po anamnezi);

v pripovedi o postavitvi sta moč Kristusovih besed in njegovega dejanja ter moč Svetega Duha tisto, kar stori, da pod podobama kruha in vina postaneta zakramentalno navzoča Kristusovo telo in njegova kri, obenem pa postane zakramentalno navzoča Kristusova daritev, darovana na križu enkrat za vselej;

1354

anamnezi, ki sledi, se Cerkev spominja trpljenja, vstajenja in ponovnega prihoda Jezusa Kristusa v slavi; Cerkev prinaša Očetu darovanje njegovega Sina, ki nas spravlja z Očetom;

v priprošnjah izraža Cerkev, da evharistijo obhajamo v občestvu z vso Cerkvijo nebes in zemlje, živih in mrtvih, in v občestvu s pastirji Cerkve, papežem, krajevnim škofom, njegovim duhovniškim zborom in njegovimi diakoni in z vsemi škofi celotnega sveta skupaj z njihovimi cerkvami.

1355

V obhajilu - pred njim je Gospodova molitev in lomljenje kruha - verniki prejmejo "kruh iz nebes" in "kelih zveličanja", Kristusovo telo in kri, ki se je dal "za življenje sveta" (Jn 6,51):

Ker sta bila ta kruh in to vino, po starodavnem izrazu, "evharistizirana", "imenujemo to hrano evharistija in nihče je ne more biti deležen, če ne veruje, da je resnično to, kar pri nas učimo, če ni prejel kopeli za odpuščanje grehov ter za novo rojstvo in če ne živi po Kristusovih zapovedih" (sv. Justin, Apol. 1,66,1-2).