Pripravljanje darov (darovanje): nato prinesejo, včasih v procesiji, na oltar kruh in vino, in ju bo duhovnik daroval v Kristusovem imenu v evharistični daritvi, kjer bosta postala Kristusovo telo in kri. To je prav Kristusova kretnja pri zadnji večerji, "ko je vzel v roke kruh in kelih". "To čisto daritev (oblatio) daruje samo Cerkev Stvarniku, darujoč mu z zahvalo tisto, kar izhaja iz njegovega stvarstva" (sv. Irenej, Haer. 4,18,4; prim. Mal 1,11). Prinos darov na oltar si privzame Melkizedekovo kretnjo in izroči Stvarnikove darove v Kristusove roke. On je tisti, ki v svoji daritvi (sacrificium) privede do popolnosti vse človeške poskuse, kako darovati daritve (sacrificia).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu
V začetku so kristjani prinašali skupaj s kruhom in vinom za evharistijo svoje darove za razdelitev med tiste, ki so bili v potrebi. Ta navada nabirke (prim. 1 Kor 16,1), še vedno pereča (aktualna), se navdihuje ob zgledu Kristusa, ki je postal ubog, da bi nas obogatil (prim. 2 Kor 8,9:
Tisti, ki so bogati in ki hočejo, dajo, vsak v skladu s tem, kar si je sam naložil; kar je zbranega, izročijo tistemu, ki predseduje; in ta podpira sirote in vdove, tiste, ki jim bolezen ali kak drug vzrok odtegne sredstva, jetnike, priseljence; z eno besedo, le-ta podpira vse tiste, ki so v potrebi (sv. Justin, Apol. 1,67,6).
Anafora: Z evharistično molitvijo, molitvijo zahvale in posvetitve (konsekracije), prispemo do srca in vrhunca obhajanja:
v hvalospevu se Cerkev po Kristusu v Svetem Duhu zahvaljuje Očetu za vsa njegova dela, za stvarjenje, odrešenje in posvečenje. Celotna skupnost se tedaj pridružuje torej tistemu nenehnemu poveličevanju, ki ga nebeška Cerkev, angeli in vsi sveti, prepevajo trikrat svetemu Bogu;
v epiklezi prosi Cerkev Očeta, naj pošlje svojega Svetega Duha (ali moč svojega blagoslova: prim. RiM, Prva evharistična molitev) na kruh in na vino, da po njegovi moči postaneta telo in kri Jezusa Kristusa, in da bi vsi tisti, ki so udeleženi pri evharistiji, bili eno samo telo in en sam duh (nekatera liturgična izročila nameščajo epiklezo po anamnezi);
v pripovedi o postavitvi sta moč Kristusovih besed in njegovega dejanja ter moč Svetega Duha tisto, kar stori, da pod podobama kruha in vina postaneta zakramentalno navzoča Kristusovo telo in njegova kri, obenem pa postane zakramentalno navzoča Kristusova daritev, darovana na križu enkrat za vselej;
anamnezi, ki sledi, se Cerkev spominja trpljenja, vstajenja in ponovnega prihoda Jezusa Kristusa v slavi; Cerkev prinaša Očetu darovanje njegovega Sina, ki nas spravlja z Očetom;
v priprošnjah izraža Cerkev, da evharistijo obhajamo v občestvu z vso Cerkvijo nebes in zemlje, živih in mrtvih, in v občestvu s pastirji Cerkve, papežem, krajevnim škofom, njegovim duhovniškim zborom in njegovimi diakoni in z vsemi škofi celotnega sveta skupaj z njihovimi cerkvami.