Domov/Katekizem/KKC 1355

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1355

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

1353

v epiklezi prosi Cerkev Očeta, naj pošlje svojega Svetega Duha (ali moč svojega blagoslova: prim. RiM, Prva evharistična molitev) na kruh in na vino, da po njegovi moči postaneta telo in kri Jezusa Kristusa, in da bi vsi tisti, ki so udeleženi pri evharistiji, bili eno samo telo in en sam duh (nekatera liturgična izročila nameščajo epiklezo po anamnezi);

v pripovedi o postavitvi sta moč Kristusovih besed in njegovega dejanja ter moč Svetega Duha tisto, kar stori, da pod podobama kruha in vina postaneta zakramentalno navzoča Kristusovo telo in njegova kri, obenem pa postane zakramentalno navzoča Kristusova daritev, darovana na križu enkrat za vselej;

1354

anamnezi, ki sledi, se Cerkev spominja trpljenja, vstajenja in ponovnega prihoda Jezusa Kristusa v slavi; Cerkev prinaša Očetu darovanje njegovega Sina, ki nas spravlja z Očetom;

v priprošnjah izraža Cerkev, da evharistijo obhajamo v občestvu z vso Cerkvijo nebes in zemlje, živih in mrtvih, in v občestvu s pastirji Cerkve, papežem, krajevnim škofom, njegovim duhovniškim zborom in njegovimi diakoni in z vsemi škofi celotnega sveta skupaj z njihovimi cerkvami.

1355

V obhajilu - pred njim je Gospodova molitev in lomljenje kruha - verniki prejmejo "kruh iz nebes" in "kelih zveličanja", Kristusovo telo in kri, ki se je dal "za življenje sveta" (Jn 6,51):

Ker sta bila ta kruh in to vino, po starodavnem izrazu, "evharistizirana", "imenujemo to hrano evharistija in nihče je ne more biti deležen, če ne veruje, da je resnično to, kar pri nas učimo, če ni prejel kopeli za odpuščanje grehov ter za novo rojstvo in če ne živi po Kristusovih zapovedih" (sv. Justin, Apol. 1,66,1-2).

Vzakramentalna daritev: Zahvala, spomin, navzočnost

1356

Če kristjani že od začetka obhajajo evharistijo, in sicer v obliki, ki se v svojem bistvu kljub veliki raznoličnosti časov in obredov ni spremenila, je to zaradi tega, ker vemo, da nas obvezuje Gospodovo naročilo, dano na predvečer njegovega trpljenja: "To delajte v moj spomin" (1 Kor 11,24-25).

1357

To Gospodovo naročilo spolnjujemo, ko obhajamo živi spomin (memoriale) njegove daritve. Ko to delamo, darujemo Očetu to, kar nam je podaril on sam: darove njegovega stvarstva, kruh in vino, ki postaneta po moči Svetega Duha in po Kristusovih besedah Kristusovo telo in Kristusova kri: Kristus postane tako stvarno (realno) in skrivnostno navzoč.