Domov/Katekizem/KKC 1350

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1350

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

Potek obhajanja

1348

Vsi se zberejo. Kristjani pridejo na isti kraj za evharistični zbor. Na čelu je Kristus sam, ki je glavni delovalec evharistije. On je veliki duhovnik nove zaveze. On sam je tisti, ki nevidno predseduje celotnemu obhajanju evharistije. Njega ponavzočuje škof ali duhovnik, ko (delujoč "in persona Christi capitis" = v osebi Kristusa glave) predseduje zboru, spregovori po berilih, sprejme darove in izgovarja evharistično molitev. Vsi imajo dejavni delež pri obhajanju, vsak na svoj način: bravci, tisti, ki prineso darove, tisti ki delijo obhajilo, in celotno ljudstvo, katerega amen izraža udeležbo.

1349

Besedno bogoslužje vsebuje "spise prerokov", to se pravi staro zavezo, in "spomine apostolov", to se pravi njihova pisma in evangelije; po homiliji, ki spodbuja k temu, da bi to besedo sprejeli kot božjo besedo, kar v resnici je (prim. 1 Tes 2,13) in jo izvajali v vsakdanjem življenju, so prošnje za vse ljudi, kakor pravi apostol Timoteju: "Poskrbi, da boste molili za vse ljudi. Priporočajte jih in se zahvaljujte za vse, za kralje in za vse oblastnike" (1 Tim 2,1-2).

1350

Pripravljanje darov (darovanje): nato prinesejo, včasih v procesiji, na oltar kruh in vino, in ju bo duhovnik daroval v Kristusovem imenu v evharistični daritvi, kjer bosta postala Kristusovo telo in kri. To je prav Kristusova kretnja pri zadnji večerji, "ko je vzel v roke kruh in kelih". "To čisto daritev (oblatio) daruje samo Cerkev Stvarniku, darujoč mu z zahvalo tisto, kar izhaja iz njegovega stvarstva" (sv. Irenej, Haer. 4,18,4; prim. Mal 1,11). Prinos darov na oltar si privzame Melkizedekovo kretnjo in izroči Stvarnikove darove v Kristusove roke. On je tisti, ki v svoji daritvi (sacrificium) privede do popolnosti vse človeške poskuse, kako darovati daritve (sacrificia).

1351

V začetku so kristjani prinašali skupaj s kruhom in vinom za evharistijo svoje darove za razdelitev med tiste, ki so bili v potrebi. Ta navada nabirke (prim. 1 Kor 16,1), še vedno pereča (aktualna), se navdihuje ob zgledu Kristusa, ki je postal ubog, da bi nas obogatil (prim. 2 Kor 8,9:

Tisti, ki so bogati in ki hočejo, dajo, vsak v skladu s tem, kar si je sam naložil; kar je zbranega, izročijo tistemu, ki predseduje; in ta podpira sirote in vdove, tiste, ki jim bolezen ali kak drug vzrok odtegne sredstva, jetnike, priseljence; z eno besedo, le-ta podpira vse tiste, ki so v potrebi (sv. Justin, Apol. 1,67,6).

1352

Anafora: Z evharistično molitvijo, molitvijo zahvale in posvetitve (konsekracije), prispemo do srca in vrhunca obhajanja:

v hvalospevu se Cerkev po Kristusu v Svetem Duhu zahvaljuje Očetu za vsa njegova dela, za stvarjenje, odrešenje in posvečenje. Celotna skupnost se tedaj pridružuje torej tistemu nenehnemu poveličevanju, ki ga nebeška Cerkev, angeli in vsi sveti, prepevajo trikrat svetemu Bogu;