Že iz drugega stoletja imamo pričevanje sv. Justina Mučenca o glavnih potezah odvijanja obhajanja evharistije. Vse do naših dni so ostale iste za vse velike liturgične družine. Tole piše okoli l. 155, da bi poganskemu cesarju Antoninu Piju (138-161) razložil, kaj delajo kristjani:
/Na dan, ki se imenuje dan sonca (v nedeljo), se snidejo vsi, po mestih ali na kmetih.
Prebirajo spominske knjige apostolov ali spise prerokov, kolikor časa je primerno.
Ko bravec neha, predstojnik z nagovorom opominja in spodbuja navzoče, naj posnemamo lepe nauke.
Nato vsi hkrati vstanemo in molimo/ za nas same... in za vse druge kjerkoli so, da bi mi bili pravični po našem življenju in naših dejanjih in zvesti zapovedim in da bi tako dosegli večno zveličanje.
Ko se molitve končajo, poljubimo drug drugega.
Ko nehamo moliti, prineso tistemu, ki predseduje bratom, kruh in kelih pomešane vode in vina.
Ta jih vzame in izreče hvalnico in slavo Očetu vsega stvarstva po imenu Sina in Svetega Duha ter se dolgo zahvaljuje (grško = eucharistian) za vse, za to, da nas je imel za vredne teh darov.
Ko je končal molitve in zahvaljevanja, tedaj vse navzoče ljudstvo zakliče: Amen.
Ko se je tisti, ki predseduje, zahvalil in je ljudstvo odgovorilo, tedaj oni, ki jim pri nas pravimo diakoni razdelijo vsem, ki so navzoči, "evharistiziran" kruh, vino in vodo ter ponesejo od tega odsotnim (sv. Justin, Apol. 1,65 /besedilo v oklepaju je iz 67. pogl./).