Domov/Katekizem/KKC 1342

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1342

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

1340

Ko je Jezus pri velikonočnem obedu obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli, je dal judovski veliki noči (pashi) njen dokončni smisel. Kajti Jezusov prehod k svojemu Očetu, prehod skozi svojo smrt in svoje vstajenje, se pravi nova velika noč (pasha) - to je anticipirano pri zadnji večerji in obhajano v evharistiji, tisti evharistiji, ki dovršuje judovsko veliko noč (pasho) in anticipira dokončno veliko noč (pasho) Cerkve v veličastvu nebeškega kraljestva.

"To delajte v moj spomin"

1341

Jezusova zapoved, da je treba ponavljati njegove kretnje in njegove besede "dokler ne pride", ne zahteva samo, da se spominjamo Jezusa in tega, kar je storil. Ta zapoved meri - po apostolih in njihovih naslednikih - na liturgično obhajanje stvarno-živega spomina (memoriale) na Kristusa, na njegovo življenje, njegovo smrt, njegovo vstajenje in njegovo posredovanje pri Očetu.

1342

Cerkev je bila že od vsega začetka zvesta Gospodovemu naročilu. O jeruzalemski Cerkvi je rečeno:

Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem (Apd 2,42-46).

1343

Kristjani so se zbirali predvsem "prvi dan v tednu", to se pravi na nedeljo, na dan Jezusovega vstajenja "k lomljenju kruha" (Apd 20,7). Od tistih časov pa vse do naših dni obstaja obhajanje evharistije neprestano, tako ga danes srečamo v Cerkvi vsepovsod z isto temeljno notranjo zgradbo. Obhajanje evharistije ostaja središče življenja Cerkve.

1344

Oznanjujoč Jezusovo velikonočno skrivnost, "dokler ne pride" on sam (1 Kor 11,26), se božje ljudstvo od obhajanja do obhajanja pomika naprej na romanju "po ozki poti križa" (M 1) nebeški gostiji naproti, ko bodo vsi izvoljeni sedli za mizo v božjem kraljestvu.