Trije sinoptični evangeliji in sv. Pavel so nam izročili poročilo o postavitvi evharistije. Janez s svoje strani sporoča Jezusove besede v shodnici v Kafarnaumu, besede, ki pripravljajo postavitev evharistije: Kristus označi sebe kot kruh življenja, ki je prišel iz nebes (prim. Jn 6).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu
Jezus je izbral čas velike noči (pashe), da bi izpolnil, kar je naznanil v Kafarnaumu: da bo dal svojim učencem svoje telo in svojo kri:
Prišel je dan opresnikov, ko je bilo treba klati velikonočno jagnje. Jezus je poslal Petra in janeza in jima rekel: "Pojdita in nam pripravita velikonočno večerjo, da bomo skupaj jedli"... Odšla sta... in sta pripravila velikonočno večerjo. Ko je prišla ura, je z apostoli sedel k mizi. Rekel jim je: "Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler je v polnosti ne bom užival v božjem kraljestvu"... In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: "To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin." Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas" (Lk 22,7-20; prim. Mt 26,17-29; Mr 14,12-25; 1 Kor 11,23-26).
Ko je Jezus pri velikonočnem obedu obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli, je dal judovski veliki noči (pashi) njen dokončni smisel. Kajti Jezusov prehod k svojemu Očetu, prehod skozi svojo smrt in svoje vstajenje, se pravi nova velika noč (pasha) - to je anticipirano pri zadnji večerji in obhajano v evharistiji, tisti evharistiji, ki dovršuje judovsko veliko noč (pasho) in anticipira dokončno veliko noč (pasho) Cerkve v veličastvu nebeškega kraljestva.
"To delajte v moj spomin"
Jezusova zapoved, da je treba ponavljati njegove kretnje in njegove besede "dokler ne pride", ne zahteva samo, da se spominjamo Jezusa in tega, kar je storil. Ta zapoved meri - po apostolih in njihovih naslednikih - na liturgično obhajanje stvarno-živega spomina (memoriale) na Kristusa, na njegovo življenje, njegovo smrt, njegovo vstajenje in njegovo posredovanje pri Očetu.
Cerkev je bila že od vsega začetka zvesta Gospodovemu naročilu. O jeruzalemski Cerkvi je rečeno:
Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem (Apd 2,42-46).