Domov/Katekizem/KKC 1333

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1333

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

1331

Obhajilo (communio od cum + unio = zedinjenje z, občestvo; v slovenščini govorimo o "obhajilu", kar pride pač od duhovnikove hoje od enega do drugega obhajanca v cerkvi sami ali zunaj, ko hodi k bolnikom) ker se po tem zakramentu združujemo s Kristusom, ki nas napravlja deležne svojega telesa in krvi, da bi iz nas naredil eno samo telo (prim. 1 Kor 10,16-17); imenujemo ga tudi svete reči oziroma stvarnosti ("ta hagia; sancta" = Najsvetejše) (Const. App. 8,13,12; Didache 9,5; 10,6) - to je prvi pomen "občestva svetih", o katerem govori apostolska vera oziroma veroizpoved -, angelski kruh, nebeški kruh, zdravilo nesmrtnosti (sv. Ignacij Antiohijski, Ef 20,2), (sveta) popotnica...

1332

Sveta maša, ker se bogoslužje, v katerem se izvrši skrivnost odrešenja, konča z besedami, ki povedo, da so verniki poslani ("missio"), da bi v svojem vsakdanjem življenju izpolnjevali božjo voljo.

III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

Znamenja kruha in vina

1333

V srcu obhajanja evharistije sta kruh in vino, ki v moči Kristusovih besed in v moči klicanja Svetega Duha postaneta Kristusovo telo in kri. Zvesta Gospodovemu naročilu dela Cerkev še naprej do njegovega prihoda v slavi v njegov spomin to, kar je on storil tisti večer pred svojim trpljenjem: Jezus "je vzel kruh..." in "je vzel kelih z vinom..." Ko znamenji kruha in vina na skrivnosten način postaneta Kristusovo telo in kri, tedaj še naprej tudi naznačujeta, da je stvarstvo nekaj dobrega. Tako se ob pripravljanju darov (darovanju) zahvaljujemo Stvarniku za kruh in vino (prim. Ps 104,13-15), sad "dela človeških rok", a najprej "sad zemlje" in "sad trte", darova Stvarnika. Cerkev vidi v kretnji Melkizedeka, kralja in duhovnika, ki "je prinesel kruha in vina" (1 Mz 14,18), predpodobo svoje lastne daritve (prim. RiM, Prva evharistična molitev).

1334

V stari zavezi so med prvimi sadovi zemlje kruh in vino prinašali kot daritev v znamenje hvaležnosti do Stvarnika. Toda v povezavi z izhodom (iz egiptovske sužnosti) dobita kruh in vino tudi nov pomen. Opresniki (nekvašeni hlebi kruha), ki jih Izrael uživa vsako leto o veliki noči (pashi), spominjajo na naglico ob osvoboditvenem odhodu iz Egipta; spomin na mano v puščavi je Izraela vedno spominjal, da živi od kruha božje besede (prim. 5 Mz 8,3). Končno je vsakdanji kruh sad Obljubljene dežele, poroštvo božje zvestobe svojim obljubam. Kelih blagoslova (prim. 1 Kor 10,16) ob koncu judovskega velikonočnega (pashalnega) obeda dodaja prazničnemu veselju vina eshatološko (poslednjemu času pripadajočo) razsežnost, razsežnost mesijanskega pričakovanja obnovitve Jeruzalema. Jezus je postavil svojo evharistijo tako, da je dal blagoslavitvi kruha in keliha nov in dokončni smisel.

1335

Čudeže pomnožitve kruha, ko je Gospod izrekel blagoslov, ga razlomil hlebe in jih po svojih učencih razdelil, da bi nahranil množico, so vnaprejšnje utelešenje izobilja tega edinstvenega kruha, ki je njegova evharistija (prim. Mt 14,13-21; 15,32-39). Znamenje vode, spremenjene v vino v Kani (prim. Jn 2,11) že naznanja uro Jezusovega poveličanja. Naznačuje dovršitev svatbene gostije v Očetovem kraljestvu, kjer bodo verniki pili novo vino (prim. Mr 14,25), ki je postalo Kristusova kri.