Domov/Katekizem/KKC 1331

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1331

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › II. Ime tega zakramenta

1329

Gospodova večerja (prim. 1 Kor 11,20) ker gre za obed, ki ga je Gospod imel s svojimi učenci na večer pred svojim trpljenjem, in za predujem (anticipacijo) Jagnjetove poročne gostije (prim. Raz 19,9) v nebeškem Jeruzalemu.

Lomljenje kruha, ker je ta obred, lasten judovskem obedu, uporabljal Jezus, ko je kot mizni starešina blagoslovil in razdelil kruh (prim. Mt 14,19; 15,36; Mr 8,6.19), predvsem pri zadnji večerji (prim. Mt 26,26; 1 Kor 11,24). Po tej kretnji ga učenci spoznajo po njegovem vstajenju (prim. Lk 24,13-35) in s tem izrazom prvi kristjani označujejo svoje evharistične shode (prim. Apd 2,42.46; 20,7.11). S tem kristjani naznačujejo, da vsi tisti, ki jedo od enega samega razlomljenega kruha - Kristusa - vstopijo v občestvo z njim in sestavljajo v njem le še eno samo telo (prim. 1 Kor 10,16-17).

Evharistični zbor oziroma shod ("synaxis"), ker se obhajanje evharistije odvija v zbranem občestvu vernikov, v takšnem zboru, ki je vidni izraz Cerkve (prim. 1 Kor 11,17-34).

Spomin (memoriale) Gospodovega trpljenja in vstajenja.

Sveta daritev, ker ponavzočuje (napravlja dejavno navzočo) edino daritev Kristusa Odrešenika in ki vključuje daritev Cerkve; ali tudi sveta mašna daritev, "hvalna daritev" (prim. Heb 13,15; Ps 116,13.17), duhovna daritev (prim. 1 Pt 2,5), čista (prim. Mal 1,11) in sveta daritev, ker dovršuje in presega vse daritve stare zaveze.

Sveta in božja liturgija, ker ima vse bogoslužje Cerkve svoje središče in svoj najbolj zgoščen izraz v obhajanju tega zakramenta; v istem smislu ga imenujemo tudi obhajanje svetih skrivnosti. Govorimo tudi o Najsvetejšem zakramentu, ker je ta zakrament (vseh) zakramentov. S tem imenom označujemo evharistične podobe, shranjene v tabernaklju.

1330

Člen 1330 v računalniškem zapisu manjka. Preberite ga v knjižni izdaji Katekizma.

1331

Obhajilo (communio od cum + unio = zedinjenje z, občestvo; v slovenščini govorimo o "obhajilu", kar pride pač od duhovnikove hoje od enega do drugega obhajanca v cerkvi sami ali zunaj, ko hodi k bolnikom) ker se po tem zakramentu združujemo s Kristusom, ki nas napravlja deležne svojega telesa in krvi, da bi iz nas naredil eno samo telo (prim. 1 Kor 10,16-17); imenujemo ga tudi svete reči oziroma stvarnosti ("ta hagia; sancta" = Najsvetejše) (Const. App. 8,13,12; Didache 9,5; 10,6) - to je prvi pomen "občestva svetih", o katerem govori apostolska vera oziroma veroizpoved -, angelski kruh, nebeški kruh, zdravilo nesmrtnosti (sv. Ignacij Antiohijski, Ef 20,2), (sveta) popotnica...

1332

Sveta maša, ker se bogoslužje, v katerem se izvrši skrivnost odrešenja, konča z besedami, ki povedo, da so verniki poslani ("missio"), da bi v svojem vsakdanjem življenju izpolnjevali božjo voljo.

III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

Znamenja kruha in vina

1333

V srcu obhajanja evharistije sta kruh in vino, ki v moči Kristusovih besed in v moči klicanja Svetega Duha postaneta Kristusovo telo in kri. Zvesta Gospodovemu naročilu dela Cerkev še naprej do njegovega prihoda v slavi v njegov spomin to, kar je on storil tisti večer pred svojim trpljenjem: Jezus "je vzel kruh..." in "je vzel kelih z vinom..." Ko znamenji kruha in vina na skrivnosten način postaneta Kristusovo telo in kri, tedaj še naprej tudi naznačujeta, da je stvarstvo nekaj dobrega. Tako se ob pripravljanju darov (darovanju) zahvaljujemo Stvarniku za kruh in vino (prim. Ps 104,13-15), sad "dela človeških rok", a najprej "sad zemlje" in "sad trte", darova Stvarnika. Cerkev vidi v kretnji Melkizedeka, kralja in duhovnika, ki "je prinesel kruha in vina" (1 Mz 14,18), predpodobo svoje lastne daritve (prim. RiM, Prva evharistična molitev).