Domov/Katekizem/KKC 1317

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1317

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 2. člen: Zakrament birme › IV. Kdo more prejeti ta zakrament?

Na kratko

1315

"Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza. Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samo krščeni v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha" (Apd 8,14-17).

1316

Birma izpopolni krstno milost; birma je zakrament, ki podeli Svetega Duha, da bi nas globlje zakoreninil v božje sinovstvo, nas tesneje včlenil v Kristusa, naredil našo vez s Cerkvijo trdnejšo, nas bolj pridružil njenemu poslanstvu in nam pomagal pričevati za krščansko vero z besedo, ki jo spremljajo dejanja.

1317

Birma kakor krst vtisne v dušo kristjana neko duhovno znamenje ali neizbrisno znamenje ("character"); zato je ta zakrament mogoče prejeti samo enkrat v življenju.

1318

Na vzhodu podeljujejo ta zakrament neposredno po krstu; sledi mu udeležba pri evharistiji. To izročilo poudari enoto treh zakramentov uvajanja v krščanstvo. V latinski Cerkvi podeljujejo ta zakrament, ko je dosežena starost razsodnosti, in njegovo obhajanje redno pridržujejo škofu, s čimer je naznačeno, da ta zakrament okrepi cerkveno (eklezialno) vez.

1319

Kandidat za birmo, ki je dosegel starost razsodnosti, mora izpovedati vero, biti v stanju milosti, imeti namen prejeti zakrament in biti pripravljen sprejeti svojo vlogo Kristusovega učenca in Kristusove priče v cerkvenem občestvu in v časnih zadevah.