Če je kak kristjan v smrtni nevarnosti, mu je dolžan podeliti podeliti birmo vsak duhovnik (prim. ZCP, kan. 883, & 3). Kajti Cerkev hoče, da nobeden od njenih otrok, tudi čisto majhnih, ne odide s tega sveta, ne da bi ga Sveti Duh spopolnil z darom Kristusove polnosti.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 2. člen: Zakrament birme › IV. Kdo more prejeti ta zakrament?
Na kratko
"Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza. Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samo krščeni v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha" (Apd 8,14-17).
Birma izpopolni krstno milost; birma je zakrament, ki podeli Svetega Duha, da bi nas globlje zakoreninil v božje sinovstvo, nas tesneje včlenil v Kristusa, naredil našo vez s Cerkvijo trdnejšo, nas bolj pridružil njenemu poslanstvu in nam pomagal pričevati za krščansko vero z besedo, ki jo spremljajo dejanja.
Birma kakor krst vtisne v dušo kristjana neko duhovno znamenje ali neizbrisno znamenje ("character"); zato je ta zakrament mogoče prejeti samo enkrat v življenju.
Na vzhodu podeljujejo ta zakrament neposredno po krstu; sledi mu udeležba pri evharistiji. To izročilo poudari enoto treh zakramentov uvajanja v krščanstvo. V latinski Cerkvi podeljujejo ta zakrament, ko je dosežena starost razsodnosti, in njegovo obhajanje redno pridržujejo škofu, s čimer je naznačeno, da ta zakrament okrepi cerkveno (eklezialno) vez.