Obstaja navada rimske Cerkve, ki je olajšala razvoj zahodne prakse: navada dvojnega maziljenja s sveto krizmo po krstu. Duhovnik je mazilil novokrščenca ob prihodu iz krstne kopeli; to maziljenje je bilo dopolnjeno še z drugim maziljenjem, ki ga je na čelu vsakega novokrščenca izvršil škof (sv. Hipolit, Trad. ap. 21). Prvo maziljenje s sveto krizmo, tisto, ki ga podeli duhovnik, je ostalo povezano s krstnim obredom in naznačuje krščenčevo deležnost pri Kristusovi preroški, duhovniški in kraljevski službi. Če je krst podeljen odraslemu, je samo eno pokrstno maziljenje, in to je birmansko.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 2. člen: Zakrament birme › II. Znamenja in obred birme
Praksa vzhodnih Cerkva bolj poudarja enoto uvajanja v krščanstvo. Praksa latinske Cerkve pa bolj razločno izraža občestvo novega kristjana s svojim škofom, ki s svojo službo daje poroštvo za edinost birmančeve Cerkve, za njeno katolištvo in apostolstvo ter s tem povezavo z apostolskimi začetki Kristusove Cerkve.
II. Znamenja in obred birme
V obredu tega zakramenta je primerno, da premislimo znamenje, se pravi maziljenje in to, kar maziljenje naznačuje in vtisne: duhovni pečat.
Maziljenje je v svetopisemski in antični simboliki bogato s številnimi pomeni: olje je znamenje izobilja (prim. 5 Mz 11,14sl) in veselja (prim. Ps 23,5; 104,15), olje očiščuje (maziljenje pred kopeljo in po njej), napravlja človeka gibčnega (maziljenje atletov in rokoborcev); olje je znamenje ozdravljenja ker blaži bolečine in rane (prim. Iz 1,6; Lk 10,34) ter podeljuje lesk lepoti, zdravju in moči.
Vse te pomene maziljenja z oljem znova najdevamo v zakramentalnem življenju. Maziljenje pred krstom s krstnim oljem naznačuje očiščenje in okrepitev; bolniško maziljenje izraža ozdravljenje in osrčitev. Maziljenje s sveto krizmo po krstu, pri birmi in pri svetem redu je znamenje posvečenja. Z birmo so kristjani, to se pravi tisti, ki so maziljeni, bolj deležni poslanstva Jezusa Kristusa in polnosti Svetega Duha, s katerim je on napolnjen, da bi vse njihovo življenje razširjalo "prijeten Kristusov vonj" (prim. 2 Kor 2,15).
S tem maziljenjem, prejme birmanec "znak", pečat Svetega Duha. Pečat je simbol osebe (prim. 1 Mz 38,18; Vp 8,6), njenega ugleda (avtoritete) (prim. 1 Mz 41,42), njenega lastništva nad kakim predmetom (prim. 5 Mz 32,34) - tako so zaznamovali bojevnike s pečatom njihovega poveljnika in tudi sužnje s pečatom njihovega gospodarja -; pečat potrdi neko pravno dejanje (prim. 1 Kr 21,8) ali neko listino (prim. Jer 32,10) in jo v danem primeru napravi tajno (prim. Iz 29,11).