Praksa vzhodnih Cerkva bolj poudarja enoto uvajanja v krščanstvo. Praksa latinske Cerkve pa bolj razločno izraža občestvo novega kristjana s svojim škofom, ki s svojo službo daje poroštvo za edinost birmančeve Cerkve, za njeno katolištvo in apostolstvo ter s tem povezavo z apostolskimi začetki Kristusove Cerkve.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 2. člen: Zakrament birme › II. Znamenja in obred birme
II. Znamenja in obred birme
V obredu tega zakramenta je primerno, da premislimo znamenje, se pravi maziljenje in to, kar maziljenje naznačuje in vtisne: duhovni pečat.
Maziljenje je v svetopisemski in antični simboliki bogato s številnimi pomeni: olje je znamenje izobilja (prim. 5 Mz 11,14sl) in veselja (prim. Ps 23,5; 104,15), olje očiščuje (maziljenje pred kopeljo in po njej), napravlja človeka gibčnega (maziljenje atletov in rokoborcev); olje je znamenje ozdravljenja ker blaži bolečine in rane (prim. Iz 1,6; Lk 10,34) ter podeljuje lesk lepoti, zdravju in moči.
Vse te pomene maziljenja z oljem znova najdevamo v zakramentalnem življenju. Maziljenje pred krstom s krstnim oljem naznačuje očiščenje in okrepitev; bolniško maziljenje izraža ozdravljenje in osrčitev. Maziljenje s sveto krizmo po krstu, pri birmi in pri svetem redu je znamenje posvečenja. Z birmo so kristjani, to se pravi tisti, ki so maziljeni, bolj deležni poslanstva Jezusa Kristusa in polnosti Svetega Duha, s katerim je on napolnjen, da bi vse njihovo življenje razširjalo "prijeten Kristusov vonj" (prim. 2 Kor 2,15).
S tem maziljenjem, prejme birmanec "znak", pečat Svetega Duha. Pečat je simbol osebe (prim. 1 Mz 38,18; Vp 8,6), njenega ugleda (avtoritete) (prim. 1 Mz 41,42), njenega lastništva nad kakim predmetom (prim. 5 Mz 32,34) - tako so zaznamovali bojevnike s pečatom njihovega poveljnika in tudi sužnje s pečatom njihovega gospodarja -; pečat potrdi neko pravno dejanje (prim. 1 Kr 21,8) ali neko listino (prim. Jer 32,10) in jo v danem primeru napravi tajno (prim. Iz 29,11).
Kristus sam o sebi izjavlja, da je zaznamovan s pečatom svojega Očeta (prim. Jn 6,27). Tudi kristjan je zaznamovan z nekim pečatom: Tisti, ki "nas in vas utrjuje za Kristusa in nas mazili", je Bog, "ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha" (2 Kor 1,21-22; prim. Ef 1,13; 4,30). Ta pečat Svetega Duha je znamenje, da kristjan v vsej celoti pripada Kristusu, da je za vedno postavljen v njegovo službo, toda tudi znamenje obljube božjega varstva v veliki preizkušnji poslednjega časa (prim. Apd 7,2-3; 9,4; Ez 9,4-6).