Domov/Katekizem/KKC 1291

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1291

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 2. člen: Zakrament birme › I. Birma v odrešenjskem načrtu

1289

Da bi bolje naznačili dar Svetega Duha, so zelo zgodaj polaganju rok dodali maziljenje s prijetno dišečim oljem (krizmo). To maziljenje je pojasnilo za ime "kristjan": ime "kristjan" pomeni "maziljen" oziroma "maziljenec" in ima svoj izvor v imenu Kristusa samega, njega, "ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom" (Apd 10,38). In ta obred maziljenja obstaja do današnjega dne, tako na vzhodu kakor na zahodu. Zaradi tega na vzhodu ta zakrament imenujejo krizmanje, maziljenje s krizmo ali myron, kar pomeni "krizma". Na zahodu ime "confirmatio", potrditev (birma), namiguje na dvoje hkrati: na odobritev (ratifikacijo) krsta in s tem dopolnitev uvajanja v krščanstvo, in na potrditev oziroma okrepitev krstne milosti, kar je oboje sad delovanja Svetega Duha.

Dvoje izročil: vzhod in zahod

1290

V prvih stoletjih sestavlja birma na splošno eno samo obhajanje s krstom, s katerim, po izražanju sv. Ciprijana, oblikuje nekakšen "dvojen zakrament". Pomnožitev krščevanja otrok, in to ob vsakem času leta, pa tudi pomnožitev (podeželskih) župnij, ki povečujejo škofije - to je med drugimi razlogi tisto, kar ne dovoljuje več škofovo navzočnost pri vseh krstnih obhajanjih. Ker na zahodu želijo dopolnitev krsta pridržati škofu, zato se uveljavi časovna ločitev obeh zakramentov. Vzhod je ohranil oba zakramenta združena, tako da birmo podeli duhovnik, ki krsti. Ta pa more to storiti samo s krizmo, ki jo je posvetil škof (prim. ZVCP, kan. 695,1; 696,1).

1291

Obstaja navada rimske Cerkve, ki je olajšala razvoj zahodne prakse: navada dvojnega maziljenja s sveto krizmo po krstu. Duhovnik je mazilil novokrščenca ob prihodu iz krstne kopeli; to maziljenje je bilo dopolnjeno še z drugim maziljenjem, ki ga je na čelu vsakega novokrščenca izvršil škof (sv. Hipolit, Trad. ap. 21). Prvo maziljenje s sveto krizmo, tisto, ki ga podeli duhovnik, je ostalo povezano s krstnim obredom in naznačuje krščenčevo deležnost pri Kristusovi preroški, duhovniški in kraljevski službi. Če je krst podeljen odraslemu, je samo eno pokrstno maziljenje, in to je birmansko.

1292

Praksa vzhodnih Cerkva bolj poudarja enoto uvajanja v krščanstvo. Praksa latinske Cerkve pa bolj razločno izraža občestvo novega kristjana s svojim škofom, ki s svojo službo daje poroštvo za edinost birmančeve Cerkve, za njeno katolištvo in apostolstvo ter s tem povezavo z apostolskimi začetki Kristusove Cerkve.

II. Znamenja in obred birme

1293

V obredu tega zakramenta je primerno, da premislimo znamenje, se pravi maziljenje in to, kar maziljenje naznačuje in vtisne: duhovni pečat.

Maziljenje je v svetopisemski in antični simboliki bogato s številnimi pomeni: olje je znamenje izobilja (prim. 5 Mz 11,14sl) in veselja (prim. Ps 23,5; 104,15), olje očiščuje (maziljenje pred kopeljo in po njej), napravlja človeka gibčnega (maziljenje atletov in rokoborcev); olje je znamenje ozdravljenja ker blaži bolečine in rane (prim. Iz 1,6; Lk 10,34) ter podeljuje lesk lepoti, zdravju in moči.