V potrebi sme krstiti vsak človek, če ima le namen storiti to, kar dela Cerkev, in če z vodo oblije glavo kandidata ter pravi: "Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 2. člen: Zakrament birme › I. Birma v odrešenjskem načrtu
2. člen: Zakrament birme
S krstom in evharistijo sestavlja zakrament birme celoto "zakramentov uvajanja v krščanstvo", katerih enoto je treba ohranjati. Vernikom je treba torej razlagati, da je prejem tega zakramenta potreben za dopolnitev krstne milosti (prim. BI, Pred. nav. 1). Zakrament birme namreč tiste, ki so krščeni "popolneje zveže s Cerkvijo, jih obogati s posebno močjo Svetega Duha in jim tako nalaga strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in z dejanjem razširjajo in branijo vero" (C 11; prim. BI, Pred. nav. 2).
I. Birma v odrešenjskem načrtu
V stari zavezi so preroki naznanjali, da bo Gospodov Duh počival na pričakovanem Mesiju (prim. Iz 11,2), da bi ga usposabljal za njegovo odrešenjsko poslanstvo (prim. Lk 4,16-22; Iz 61,1). Prihod Svetega Duha nad Jezusa, ko ga je Janez krstil, je bil znamenje, da je on tisti, ki mora priti, da je Mesija, Božji Sin (prim. Mt 3,13-17; Jn 1,33-34). Celotno življenje in poslanstvo njega, ki je bil spočet od Svetega Duha, se uresničuje v popolnem občestvu s Svetim Duhom, ki mu ga Oče daje v obilju (prim. Jn 3,34).
A ta polnost Duha ni smela ostati samo Mesijeva; morala je biti priobčena vsemu mesijanskemu ljudstvu (prim. Ez 36,25-27; Jl 3,1-2). Kristus je ponovno obljubil to izlitje Duha (prim. Lk 12,12; Jn 3,5-8; 7,37-39; 16,7-15; Apd 1,8); bila je to obljuba, ki jo je uresničil najprej na dan svojega vstajenja (Jn 20,22) in nato na bolj bleščeč način na binkoštni dan (prim. Apd 2,1-4). S Svetim Duhom napolnjeni apostoli začno oznanjati "velika božja dela" (Apd 2,11) in Peter izjavi, da je to izlitje Duha znamenje mesijanskih časov (prim. Apd 2,17-18). Tisti, ki so tedaj začeli verovati apostolskemu pridiganju in ki so se dali krstiti, so nato prejeli dar Svetega Duha (prim. Apd 2,38).
"Od tedaj so apostoli, spolnjujoč Kristusovo voljo, s polaganjem rok podeljevali novokrščenim dar Svetega Duha, ki krstno milost dopolni (prim. Apd 8,15-17; 19,5sl). Tako tudi pismo Hebrejcem našteva med prvinami začetnega krščanskega pouka nauk o krstu in polaganju rok (prim Heb 6,2). Katoliško izročilo v tem polaganju rok upravičeno vidi začetek zakramenta birme, ki v Cerkvi na neki način vedno nadaljuje binkoštno milost" (BI).