Domov/Katekizem/KKC 1288

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1288

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 2. člen: Zakrament birme › I. Birma v odrešenjskem načrtu

I. Birma v odrešenjskem načrtu

1286

V stari zavezi so preroki naznanjali, da bo Gospodov Duh počival na pričakovanem Mesiju (prim. Iz 11,2), da bi ga usposabljal za njegovo odrešenjsko poslanstvo (prim. Lk 4,16-22; Iz 61,1). Prihod Svetega Duha nad Jezusa, ko ga je Janez krstil, je bil znamenje, da je on tisti, ki mora priti, da je Mesija, Božji Sin (prim. Mt 3,13-17; Jn 1,33-34). Celotno življenje in poslanstvo njega, ki je bil spočet od Svetega Duha, se uresničuje v popolnem občestvu s Svetim Duhom, ki mu ga Oče daje v obilju (prim. Jn 3,34).

1287

A ta polnost Duha ni smela ostati samo Mesijeva; morala je biti priobčena vsemu mesijanskemu ljudstvu (prim. Ez 36,25-27; Jl 3,1-2). Kristus je ponovno obljubil to izlitje Duha (prim. Lk 12,12; Jn 3,5-8; 7,37-39; 16,7-15; Apd 1,8); bila je to obljuba, ki jo je uresničil najprej na dan svojega vstajenja (Jn 20,22) in nato na bolj bleščeč način na binkoštni dan (prim. Apd 2,1-4). S Svetim Duhom napolnjeni apostoli začno oznanjati "velika božja dela" (Apd 2,11) in Peter izjavi, da je to izlitje Duha znamenje mesijanskih časov (prim. Apd 2,17-18). Tisti, ki so tedaj začeli verovati apostolskemu pridiganju in ki so se dali krstiti, so nato prejeli dar Svetega Duha (prim. Apd 2,38).

1288

"Od tedaj so apostoli, spolnjujoč Kristusovo voljo, s polaganjem rok podeljevali novokrščenim dar Svetega Duha, ki krstno milost dopolni (prim. Apd 8,15-17; 19,5sl). Tako tudi pismo Hebrejcem našteva med prvinami začetnega krščanskega pouka nauk o krstu in polaganju rok (prim Heb 6,2). Katoliško izročilo v tem polaganju rok upravičeno vidi začetek zakramenta birme, ki v Cerkvi na neki način vedno nadaljuje binkoštno milost" (BI).

1289

Da bi bolje naznačili dar Svetega Duha, so zelo zgodaj polaganju rok dodali maziljenje s prijetno dišečim oljem (krizmo). To maziljenje je pojasnilo za ime "kristjan": ime "kristjan" pomeni "maziljen" oziroma "maziljenec" in ima svoj izvor v imenu Kristusa samega, njega, "ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom" (Apd 10,38). In ta obred maziljenja obstaja do današnjega dne, tako na vzhodu kakor na zahodu. Zaradi tega na vzhodu ta zakrament imenujejo krizmanje, maziljenje s krizmo ali myron, kar pomeni "krizma". Na zahodu ime "confirmatio", potrditev (birma), namiguje na dvoje hkrati: na odobritev (ratifikacijo) krsta in s tem dopolnitev uvajanja v krščanstvo, in na potrditev oziroma okrepitev krstne milosti, kar je oboje sad delovanja Svetega Duha.

Dvoje izročil: vzhod in zahod

1290

V prvih stoletjih sestavlja birma na splošno eno samo obhajanje s krstom, s katerim, po izražanju sv. Ciprijana, oblikuje nekakšen "dvojen zakrament". Pomnožitev krščevanja otrok, in to ob vsakem času leta, pa tudi pomnožitev (podeželskih) župnij, ki povečujejo škofije - to je med drugimi razlogi tisto, kar ne dovoljuje več škofovo navzočnost pri vseh krstnih obhajanjih. Ker na zahodu želijo dopolnitev krsta pridržati škofu, zato se uveljavi časovna ločitev obeh zakramentov. Vzhod je ohranil oba zakramenta združena, tako da birmo podeli duhovnik, ki krsti. Ta pa more to storiti samo s krizmo, ki jo je posvetil škof (prim. ZVCP, kan. 695,1; 696,1).