Domov/Katekizem/KKC 1199

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1199

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › IV. Kje obhajati zakramente?

1197

Kristus je resnično božje svetišče, "kraj, kjer prebiva njegova slava"; po božji milosti tudi kristjani postajajo svetišča Svetega Duha, živi kamni, iz katerih se gradi Cerkev.

1198

V svojem zemeljskem stanju potrebuje Cerkev kraje, kjer se more zbirati skupnost: naših vidnih cerkva, svetih krajev, podob svetega mesta, nebeškega Jeruzalema, naproti kateremu potujemo kot romarji.

1199

V teh cerkvah obhaja Cerkev javno bogočastje v slavo presvete Trojice, posluša božjo besedo in prepeva svoje hvalnice, dviga molitev in daruje daritev Jezusa Kristusa, zakramentalno navzočega sredi zbranega občestva. Te cerkve so tudi kraji zbranosti in osebne molitve.

2. člen: Liturgične različnosti in ena sama skrivnost

Liturgična izročila in katolištvo Cerkve

1200

Božje Cerkve, zveste apostolski veri, obhajajo isto velikonočno skrivnost na vsakem kraju od prve cerkvene skupnosti v Jeruzalemu do Kristusovega prihoda v slavi (do paruzije). Skrivnost, ki jo obhajajo v bogoslužju je ena sama, toda oblike obhajanja te skrivnosti so različne.

1201

Nedoumljivo bogastvo Kristusove skrivnosti je takšno, da ga ne more izčrpno izraziti nobeno liturgično izročilo. Zgodovina vzniknjenja in razvoja teh obredov pričuje o čudovitem medsebojnem dopolnjevanju. Ko so Cerkve živele ta liturgična izročila v občestvu v veri in v zakramentih vere, so se medsebojno obogatile in rastejo v zvestobi do izročila in do poslanstva, ki je skupno celotni Cerkvi (prim. OE 63-64).