Verniki, ki obhajajo molitveno bogoslužje, se zedinjajo s Kristusom, našim velikim duhovnikom, ko molijo psalme, premišljujejo božjo besedo, pesmi in hvalnice, da bi bili pridruženi njegovi nenehni in vesoljni molitvi, ki slavi Očeta in prosi daru Svetega Duha za ves svet.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › IV. Kje obhajati zakramente?
Kristus je resnično božje svetišče, "kraj, kjer prebiva njegova slava"; po božji milosti tudi kristjani postajajo svetišča Svetega Duha, živi kamni, iz katerih se gradi Cerkev.
V svojem zemeljskem stanju potrebuje Cerkev kraje, kjer se more zbirati skupnost: naših vidnih cerkva, svetih krajev, podob svetega mesta, nebeškega Jeruzalema, naproti kateremu potujemo kot romarji.
V teh cerkvah obhaja Cerkev javno bogočastje v slavo presvete Trojice, posluša božjo besedo in prepeva svoje hvalnice, dviga molitev in daruje daritev Jezusa Kristusa, zakramentalno navzočega sredi zbranega občestva. Te cerkve so tudi kraji zbranosti in osebne molitve.
2. člen: Liturgične različnosti in ena sama skrivnost
Liturgična izročila in katolištvo Cerkve
Božje Cerkve, zveste apostolski veri, obhajajo isto velikonočno skrivnost na vsakem kraju od prve cerkvene skupnosti v Jeruzalemu do Kristusovega prihoda v slavi (do paruzije). Skrivnost, ki jo obhajajo v bogoslužju je ena sama, toda oblike obhajanja te skrivnosti so različne.