Domov/Katekizem/KKC 1201

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1201

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 2. člen: Liturgične različnosti in ena sama skrivnost

1199

V teh cerkvah obhaja Cerkev javno bogočastje v slavo presvete Trojice, posluša božjo besedo in prepeva svoje hvalnice, dviga molitev in daruje daritev Jezusa Kristusa, zakramentalno navzočega sredi zbranega občestva. Te cerkve so tudi kraji zbranosti in osebne molitve.

2. člen: Liturgične različnosti in ena sama skrivnost

Liturgična izročila in katolištvo Cerkve

1200

Božje Cerkve, zveste apostolski veri, obhajajo isto velikonočno skrivnost na vsakem kraju od prve cerkvene skupnosti v Jeruzalemu do Kristusovega prihoda v slavi (do paruzije). Skrivnost, ki jo obhajajo v bogoslužju je ena sama, toda oblike obhajanja te skrivnosti so različne.

1201

Nedoumljivo bogastvo Kristusove skrivnosti je takšno, da ga ne more izčrpno izraziti nobeno liturgično izročilo. Zgodovina vzniknjenja in razvoja teh obredov pričuje o čudovitem medsebojnem dopolnjevanju. Ko so Cerkve živele ta liturgična izročila v občestvu v veri in v zakramentih vere, so se medsebojno obogatile in rastejo v zvestobi do izročila in do poslanstva, ki je skupno celotni Cerkvi (prim. OE 63-64).

1202

Različna liturgična izročila so se rodila prav zaradi poslanstva Cerkve. Cerkve istega geografskega in kulturnega področja so začele obhajati Kristusovo skrivnost na osnovi posebnih, kulturno značilnih izrazov: v izročanju zaklada vere (prim. 2 Tim 1,14), v liturgični simboliki, v organizaciji bratske skupnosti, v teološkem umevanju skrivnosti in v značilnostih svetosti. Tako se Kristus, luč in odrešenje vseh ljudstev, po liturgičnem življenju določene Cerkve, razkriva ljudstvu in kulturi, katerima je Cerkev poslana in v katerima je zakoreninjena. Cerkev je katoliška: v svoji edinosti more povezati, ko jih očisti, vsa resnična bogastva kultur (prim. C 23; E 4).

1203

Liturgična izročila ali obredi, ki so v Cerkvi dejansko v rabi, so: latinski obred (v glavnem rimski, a tudi obredi nekaterih krajevnih Cerkva, kakor ambrozijanski, ali obredi nekaterih redov) in bizatinski obredi, aleksandrijski ali koptski, sirski, armenski, maronitski in kaldejski. "Cerkveni zbor, zvest izročilu, izjavlja, da ima sveta mati Cerkev vse zakonite obrede za enake glede pravic in časti in da jih hoče v bodoče ohranjati in na vso moč podpirati" (B 4).