Končno ima cerkev tudi eshatološki pomen. Za vstop v božjo hišo je potrebno prestopiti prag, simbol prehoda iz sveta, ranjenega z grehom, v svet novega življenja, v katerega so poklicani vsi ljudje. Vidna cerkev simbolizira očetovo hišo, naproti kateri potuje božje ljudstvo in kjer bo Oče obrisal "vse solze z njihovih oči" (Raz 21,4). Zato je cerkev tudi hiša vseh božjih otrok, široko odprta in prijazna.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › IV. Kje obhajati zakramente?
Na kratko
Bogoslužje je dejavnost celotnega Kristusa, glave in telesa. Naš veliki duhovnik ga nenehno obhaja pri nebeškem bogoslužju, s sveto božjo Materjo, apostoli, vsemi svetimi in množico ljudi, ki so že vstopili v božje kraljestvo.
Pri obhajanju bogoslužja je "liturg" (kdor opravlja bogoslužje) vse zbrano občestvo, vsak v svoji vlogi. Krstno duhovništvo pripada celotnemu Kristusovemu telesu. Toda nekateri verniki so posvečeni z zakramentom svetega reda, da ponavzočujejo Kristusa kot glavo telesa.
Bogoslužno opravilo vsebuje znamenja in simbole, ki se nanašajo na stvarstvo (luč, voda, ogenj), na človeško življenje (umivanje, maziljenje, lomljenje kruha) in na zgodovino odrešenja (obredi velike noči - pashe). Uključene v svet vere in prevzete z močjo Svetega Duha, postanejo te kozmične prvine, ti človeški obredi in te kretnje spominjanja na Boga ter nosilci Kristusovega odrešujočega in posvečujočega delovanja.
Besedno bogoslužje je sestavni del obhajanja. Pomen obhajanja je izražen z oznanjeno božjo besedo in z zavzetostjo vere kot odgovorom nanjo.