Kadar izvajanje verske svobode ni ovirano (prim. VS 4), gradijo kristjani poslopja, namenjena bogočastju. Te vidne cerkve pa niso le kraji zbiranja, temveč naznanjujejo in razodevajo živo Cerkev v tistem kraju, prebivališče Boga z ljudmi, ki so dosegli spravo in zedinjenje s Kristusom.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › IV. Kje obhajati zakramente?
"Hiša molitve, kjer se obhaja in hrani sv. evharistija, kjer se zbirajo verniki in kjer se v pomoč in tolažbo vernikov časti navzočnost božjega Sina, našega Odrešenika, ki se na oltarju za nas daruje, mora biti lepa in prikladna tako za molitev kakor tudi za svete obrede" (D 5; prim. B 122-127). Pristnost in skladnost znamenj, ki jo sestavljata, mora v tej "božji hiši" razodevati Kristusa, ki je navzoč in dejaven na tem kraju (prim. B 7):
Oltar nove zaveze je Gospodov križ (prim. Heb 13,10), s katerega pritekajo zakramenti velikonočne skrivnosti. Na oltarju, ki je središče cerkve, postaja navzoča daritev križa pod zakramentalnimi znamenji. Je tudi Gospodova miza, h kateri je povabljeno božje ljudstvo (prim. URiM 259). V nekaterih vzhodnih bogoslužjih je oltar tudi simbol groba (Kristus je resnično umrl in resnično vstal).
Tabernakelj mora biti postavljen v cerkvah "na najimenitnejšem kraju in z največjo častjo" (MF 67). Odličnost, nameščenost in varnost evharističnega tabernaklja (prim. B 128) morajo omogočati češčenje Gospoda, ki je resnično (realno) navzoč v najsvetejšem oltarnem zakramentu.
Sveta krizma (mira) - maziljenje z njo je zakramentalno znamenje potrditve z darom Svetega Duha - se po izročilu shranja na zavarovanem kraju svetišča in ji gre sveta spoštljivost. Tam moreta biti shranjena tudi krstno in bolniško olje.
Sedež škofa (grško = kathedra) ali duhovnika "mora označevati njegovo službo, po kateri predseduje svetemu zboru ter vodi molitev" (URiM 271).
Ambon: "Dostojanstvo božje besede terja, da je v cerkvi poseben prostor, kjer se oznanja, in h kateremu se med besednim bogoslužjem sama od sebe obrača pozornost vernikov" (URiM 272).