Molitveno bogoslužje, ki je kakor podaljšanje evharističnega opravila, ne izključuje, temveč kliče na dopolnilen način različne pobožnosti božjega ljudstva, zlasti češčenje sv. Rešnjega telesa in molitev pred tem najsvetejšim zakramentom.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › IV. Kje obhajati zakramente?
IV. Kje obhajati zakramente?
Novozavezno bogočastje "v duhu in resnici" (Jn 4,24) ni vezano na en sam kraj. Vsa zemlja je sveta in zaupana človeškim otrokom. Ko se verniki zberejo na istem kraju, so prvenstveno "živi kamni", zbrani za vgraditev "v duhovno stavbo" (1 Pt 2,5-6). Telo vstalega Kristusa je duhovno svetišče, iz katerega priteka studenec žive vode. Včlenjeni v Kristusa po Svetem Duhu "smo namreč svetišče živega Boga" (2 Kor 6,15).
Kadar izvajanje verske svobode ni ovirano (prim. VS 4), gradijo kristjani poslopja, namenjena bogočastju. Te vidne cerkve pa niso le kraji zbiranja, temveč naznanjujejo in razodevajo živo Cerkev v tistem kraju, prebivališče Boga z ljudmi, ki so dosegli spravo in zedinjenje s Kristusom.
"Hiša molitve, kjer se obhaja in hrani sv. evharistija, kjer se zbirajo verniki in kjer se v pomoč in tolažbo vernikov časti navzočnost božjega Sina, našega Odrešenika, ki se na oltarju za nas daruje, mora biti lepa in prikladna tako za molitev kakor tudi za svete obrede" (D 5; prim. B 122-127). Pristnost in skladnost znamenj, ki jo sestavljata, mora v tej "božji hiši" razodevati Kristusa, ki je navzoč in dejaven na tem kraju (prim. B 7):
Oltar nove zaveze je Gospodov križ (prim. Heb 13,10), s katerega pritekajo zakramenti velikonočne skrivnosti. Na oltarju, ki je središče cerkve, postaja navzoča daritev križa pod zakramentalnimi znamenji. Je tudi Gospodova miza, h kateri je povabljeno božje ljudstvo (prim. URiM 259). V nekaterih vzhodnih bogoslužjih je oltar tudi simbol groba (Kristus je resnično umrl in resnično vstal).