Domov/Katekizem/KKC 1167

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1167

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › III. Kdaj obhajati zakramente?

1165

Ko Cerkev obhaja Kristusovo skrivnost, nastopa pri tem beseda, ki določa njeno molitev: danes!, kot odmev na molitev, ki jo je naučil njen Gospod (prim. Mt 6,11), in na klic Svetega Duha (prim. Heb 3,7-4,11; Ps 95,7). Ta "danes" živega Boga, danes, v katerega je človek poklican vstopiti je "ura" Jezusove velike noči (pashe), ki preveva in nosi celotno zgodovino:

Življenje se je razprostrlo nad vsa bitja in vsa so napolnjena z bogato lučjo: Vzhod vzhodov se razprostranja nad vesoljstvom, in tisti, ki je bil "pred zvezdo danico" in pred zvezdami, nesmrtni in neizmerni, veliki Kristus žari nad vsemi bitji bolj kot sonce. Zato obstaja za nas, ki verujemo vanj, dan luči, dolgotrajen in večen dan, ki ne ugasne:

skrivnostna velika noč (mistična pasha) (sv. Hipolit, Pasch. 1-2).

Gospodov dan

1166

"Velikonočno skrivnost, ki se po apostolskem izročilu opira na dan Kristusovega vstajenja, obhaja Cerkev vsak osmi dan; ta dan se po pravici imenuje Gospodov dan ali nedelja" (B 106). Dan Kristusovega vstajenja je obenem "prvi dan tedna", spomin prvega dne stvarjenja, in "osmi dan", ko Kristus - po "počitku" velike sobote - vzpostavlja dan, "ki ga je naredil Gospod", "dan, ki ne pozna večera" (vzhodno bogoslužje). "Gospodova večerja" je njegovo središče, kajti pri njej celotna skupnost vernikov sreča z vstalim Gospodom, ki jih vabi na svojo gostijo (prim. Jn 21,12; Lk 24,30):

Gospodov dan, dan vstajenja, dan kristjanov, je naš dan. Gospodov dan se imenuje zaradi tega, ker je Gospod na ta dan zmagoslaven odšel k Očetu. Če mu pogani pravijo dan sonca, to radi priznavamo tudi mi: danes je namreč vzšla luč sveta, danes se je prikazalo sonce pravice, katerega žarki prinašajo odrešenje (sv. Hieronim, Pasch.).

1167

Nedelja je najodličnejši dan liturgičnega občestva, ko se verniki zberejo, "da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa, ter se zahvalijo Bogu, ki jih je 'prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih' (1 Pt 1,3) (B 106):

Ko premišljujemo, Kristus, čudovita dela, ki so bila izvršena na ta nedeljski dan tvojega svetega vstajenja, vzklikamo: Blagoslovljen je nedeljski dan, kajti na ta dan je bil začetek stvarjenja..., je bilo odrešenja sveta..., je bila prenovitev človeškega rodu... Na ta dan sta se vzradovala nebo in zemlja in vse vesolje je bilo napolnjeno z lučjo. Blagoslovljen je nedeljski dan, kajti na ta dan so se odprla vrata raja, da bi brez strahu vanj vstopili Adam in vsi izgnanci (Fanqith, Sirski bogoslužni molitvenik iz Antiohije, Zvezek 6, I. del poletja, 193b).

Cerkveno leto

1168

Iz velikonočnega tridnevja kot vira luči napolnjuje novi čas vstajenja celotno cerkveno leto s svojim sijajem. Polagoma in z vseh strani tega izvira postane leto v celoti preobraženo in presvetljeno z bogoslužjem. Cerkveno leto je v vsej resničnosti "leto Gospodove milosti" (prim. Lk 4,19). Načrt odrešenja se udejanja znotraj časa (zgodovine), toda začenši z izpolnitvijo v Jezusovi veliki noči (pashi) in v izlitju Svetega Duha. V predujmu - "v predokusu" stopa konec zgodovine in božje kraljestvo v naš čas. (Ali: Konec zgodovine je že tu kot "predokus" in božje kraljestvo stopa v naš čas.)

1169

Zato velika noč ni preprosto praznik kakor drugi: je "praznik praznikov", "slovesnost slovesnosti", kakor je evharistija zakrament zakramentov (veliki zakrament). Sv. Atanazij jo imenuje "velika nedelja" (Ep. fest. 329), podobno kakor svetemu tednu na vzhodu pravijo "veliki teden". Skrivnost vstajenja, v kateri je Kristus premagal smrt, prepaja naš stari čas s svojo silovito močjo, dokler ne bo vse podvrženo njemu.