Božje je ljudstvo že od Mojzesove postave dalje poznalo določene praznike začenši z veliko nočjo (pasho), da se je spominjalo čudovitih del Boga Odrešenika, se mu zanje zahvaljevalo, zagotavljalo njih trajen spomin in učilo nove rodove po njih oblikovati svoje življenje. V življenju Cerkve, ki se odvija med Kristusovo veliko nočjo, že izpolnjeno enkrat za vselej, in njeno dovršitvijo v nebeškem kraljestvu, je obhajanje bogoslužja na določene dneve vse prepojeno z novostjo Kristusove skrivnosti.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › III. Kdaj obhajati zakramente?
Ko Cerkev obhaja Kristusovo skrivnost, nastopa pri tem beseda, ki določa njeno molitev: danes!, kot odmev na molitev, ki jo je naučil njen Gospod (prim. Mt 6,11), in na klic Svetega Duha (prim. Heb 3,7-4,11; Ps 95,7). Ta "danes" živega Boga, danes, v katerega je človek poklican vstopiti je "ura" Jezusove velike noči (pashe), ki preveva in nosi celotno zgodovino:
Življenje se je razprostrlo nad vsa bitja in vsa so napolnjena z bogato lučjo: Vzhod vzhodov se razprostranja nad vesoljstvom, in tisti, ki je bil "pred zvezdo danico" in pred zvezdami, nesmrtni in neizmerni, veliki Kristus žari nad vsemi bitji bolj kot sonce. Zato obstaja za nas, ki verujemo vanj, dan luči, dolgotrajen in večen dan, ki ne ugasne:
skrivnostna velika noč (mistična pasha) (sv. Hipolit, Pasch. 1-2).
Gospodov dan
"Velikonočno skrivnost, ki se po apostolskem izročilu opira na dan Kristusovega vstajenja, obhaja Cerkev vsak osmi dan; ta dan se po pravici imenuje Gospodov dan ali nedelja" (B 106). Dan Kristusovega vstajenja je obenem "prvi dan tedna", spomin prvega dne stvarjenja, in "osmi dan", ko Kristus - po "počitku" velike sobote - vzpostavlja dan, "ki ga je naredil Gospod", "dan, ki ne pozna večera" (vzhodno bogoslužje). "Gospodova večerja" je njegovo središče, kajti pri njej celotna skupnost vernikov sreča z vstalim Gospodom, ki jih vabi na svojo gostijo (prim. Jn 21,12; Lk 24,30):
Gospodov dan, dan vstajenja, dan kristjanov, je naš dan. Gospodov dan se imenuje zaradi tega, ker je Gospod na ta dan zmagoslaven odšel k Očetu. Če mu pogani pravijo dan sonca, to radi priznavamo tudi mi: danes je namreč vzšla luč sveta, danes se je prikazalo sonce pravice, katerega žarki prinašajo odrešenje (sv. Hieronim, Pasch.).
Nedelja je najodličnejši dan liturgičnega občestva, ko se verniki zberejo, "da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa, ter se zahvalijo Bogu, ki jih je 'prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih' (1 Pt 1,3) (B 106):
Ko premišljujemo, Kristus, čudovita dela, ki so bila izvršena na ta nedeljski dan tvojega svetega vstajenja, vzklikamo: Blagoslovljen je nedeljski dan, kajti na ta dan je bil začetek stvarjenja..., je bilo odrešenja sveta..., je bila prenovitev človeškega rodu... Na ta dan sta se vzradovala nebo in zemlja in vse vesolje je bilo napolnjeno z lučjo. Blagoslovljen je nedeljski dan, kajti na ta dan so se odprla vrata raja, da bi brez strahu vanj vstopili Adam in vsi izgnanci (Fanqith, Sirski bogoslužni molitvenik iz Antiohije, Zvezek 6, I. del poletja, 193b).
Cerkveno leto
Iz velikonočnega tridnevja kot vira luči napolnjuje novi čas vstajenja celotno cerkveno leto s svojim sijajem. Polagoma in z vseh strani tega izvira postane leto v celoti preobraženo in presvetljeno z bogoslužjem. Cerkveno leto je v vsej resničnosti "leto Gospodove milosti" (prim. Lk 4,19). Načrt odrešenja se udejanja znotraj časa (zgodovine), toda začenši z izpolnitvijo v Jezusovi veliki noči (pashi) in v izlitju Svetega Duha. V predujmu - "v predokusu" stopa konec zgodovine in božje kraljestvo v naš čas. (Ali: Konec zgodovine je že tu kot "predokus" in božje kraljestvo stopa v naš čas.)