Domov/Katekizem/KKC 1161

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1161

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › II. Kako obhajati zakramente?

Svete podobe

1159

Sveta podoba, liturgična ikona, predstavlja predvsem Kristusa. Nevidnega in nedojemljivega Boga ne more predstavljati. Učlovečenje Božjega Sina je tisto, ki je odprlo nov "pomen" podob:

Boga, ki nima ne telesa in ne oblike, nekdaj sploh ni bilo mogoče predstavljati s podobo. Toda sedaj, ko se je naredil vidnega v telesu in ko je živel z ljudmi, lahko upodobim, kar sem videl božjega... Zremo odstrto obličje Gospodove slave (sv. Janez Damaščan, Imag. 1,16).

1160

Krščanska ikonografija podaja s podobo evangeljsko oznanilo, ki ga sveto pismo sporoča z besedo. Podoba in beseda se medsebojno osvetljujeta:

Na kratko rečeno je naša izpoved vere v naslednjem: brez spreminjanja ohranjamo vsa cerkvena izročila, bodisi napisana bodisi nenapisana, ki so nam bila predana. Eno od teh je tudi slikovno izdelovanje podob, ki se sklada z oznanjevanjem evangeljske zgodovine, verujoč, da je, v resnici in ne le na videz, božja Beseda postala človek, kar je tako koristno kakor tudi primerno, kajti reči, ki se medsebojno razjasnjujejo, imajo nedvomno vzajemen pomen (2. nicejski koncil, 787: COD 111).

1161

Vsa znamenja obhajanja bogoslužja so v neki zvezi s Kristusom: tudi svete podobe svete božje Matere in svetnikov. Naznačujejo namreč Kristusa, ki je v njih poveličan. Predočujejo nam "oblak prič" (Heb 12,1), tistih prič, ki so še nadalje udeležene pri odreševanju sveta in s katerimi smo zedinjeni zlasti v obhajanju zakramentov. Prek njihovih podob se naši veri razkriva človek "po božji podobi", končno preobražen po božji sličnosti (prim. Rim 8,29; 1 Jn 3,2), in celo angeli, tudi oni združeni v Kristusu:

Zvesti od Boga navdihnjenemu nauku naših svetih očetov in izročilu katoliške Cerkve, za katerega vemo, da je izročilo Svetega Duha, ki v njej prebiva, smo z vso gotovostjo in pravilnostjo določili, da morajo biti vse častitljive in svete podobe kakor tudi upodobitve dragocenega in oživljajočega križa - naj bodo naslikane, izdelane v mozaiku ali iz katerekoli druge primerne snovi - nameščene v svetih božjih cerkvah, na svetih predmetih in oblačilih, na stenah in ploskvah, po hišah in ob potih, in prav tako tudi podoba našega Gospoda, Boga in Zveličarja, Jezusa Kristusa in podoba Gospe, prečiste in presvete božje Matere, svetih angelov, vseh svetnikov in pravičnikov (2. nicejski koncil: DS 600).

1162

"Lepota in barva podob spodbuja mojo molitev. Praznik je za

moje oči, ko prizor polja spodbuja moje srce, da slavim Boga" (sv. Janez Damaščan, Imag. 1,27). Zrenje svetih ikon združeno s premišljevanjem božje besede in petjem liturgičnih pesmi spada v sozvočje znamenj opravila, da bi se skrivnost, ki jo obhajamo, vtisnila v spomin srca in se nato izrazila v novem življenju vernikov.

III. Kdaj obhajati zakramente?

Liturgični časi

1163

"Dobra mati Cerkev ima za svojo dolžnost, da na določene dni v letu obhaja sveti spomin odrešilnega dela svojega božjega Ženina. Vsak teden se na dan, ki ga je začela imenovati Gospodov dan, spominja njegovega vstajenja; enkrat v letu ob največjem prazniku velike noči se ga posebej spominja hkrati z njegovim blaženim trpljenjem. Celotno Kristusovo skrivnost pa razgrne v teku leta... Ko na ta način obhaja skrivnost odrešenja, odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda, in sicer tako, da te skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo" (B 102).