Domov/Katekizem/KKC 1159

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1159

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › II. Kako obhajati zakramente?

1157

Petje in glasba izpolnita svojo vlogo znamenj na tem bolj pomenljiv način, čim tesneje sta "povezana z bogoslužnim dejanjem" (B 112) po treh poglavitnih načelih: izrazna lepota molitve, enodušna udeležba občestva v predvidenih trenutkih in slovesnost opravila. Tako sta udeležena pri namenu bogoslužnih besed in dejanj: božja slava in posvečenje vernikov (prim. B 112):

Koliko sem prejokal ob tvojih himnah in spevih, v globokem ganjenju, ko sem poslušal sladko doneče glasove tvoje Cerkve! Ti glasovi so se mi zlivali v ušesa in točila se mi je resnica v srce in vse više je plamenelo v meni čustvo pobožnosti in tekle so solze in bilo mi je dobro z njimi (sv. Avguštin, Izpovedi 9,6).

1158

Skladje znamenj (petje, glasba, besede in dejanja) je tu toliko bolj izrazito in plodovito, ker se izraža v kulturnem bogastvu, lastnem božjemu ljudstvu, ki obhaja bogoslužje (prim. B 119). Zato je treba nabožno ljudsko petje "skrbno gojiti, da se bodo pri pobožnostih in svetih opravilih ter pri samih liturgičnih dejanjih" po določbah Cerkve, mogli "razlegati tudi glasovi vernikov" (B 118). Toda "cerkvenemu petju namenjena besedila se morajo skladati s katoliškim naukom, poiskati jih je treba zlasti v svetem pismu in liturgičnih virih" (B 121).

Svete podobe

1159

Sveta podoba, liturgična ikona, predstavlja predvsem Kristusa. Nevidnega in nedojemljivega Boga ne more predstavljati. Učlovečenje Božjega Sina je tisto, ki je odprlo nov "pomen" podob:

Boga, ki nima ne telesa in ne oblike, nekdaj sploh ni bilo mogoče predstavljati s podobo. Toda sedaj, ko se je naredil vidnega v telesu in ko je živel z ljudmi, lahko upodobim, kar sem videl božjega... Zremo odstrto obličje Gospodove slave (sv. Janez Damaščan, Imag. 1,16).

1160

Krščanska ikonografija podaja s podobo evangeljsko oznanilo, ki ga sveto pismo sporoča z besedo. Podoba in beseda se medsebojno osvetljujeta:

Na kratko rečeno je naša izpoved vere v naslednjem: brez spreminjanja ohranjamo vsa cerkvena izročila, bodisi napisana bodisi nenapisana, ki so nam bila predana. Eno od teh je tudi slikovno izdelovanje podob, ki se sklada z oznanjevanjem evangeljske zgodovine, verujoč, da je, v resnici in ne le na videz, božja Beseda postala človek, kar je tako koristno kakor tudi primerno, kajti reči, ki se medsebojno razjasnjujejo, imajo nedvomno vzajemen pomen (2. nicejski koncil, 787: COD 111).

1161

Vsa znamenja obhajanja bogoslužja so v neki zvezi s Kristusom: tudi svete podobe svete božje Matere in svetnikov. Naznačujejo namreč Kristusa, ki je v njih poveličan. Predočujejo nam "oblak prič" (Heb 12,1), tistih prič, ki so še nadalje udeležene pri odreševanju sveta in s katerimi smo zedinjeni zlasti v obhajanju zakramentov. Prek njihovih podob se naši veri razkriva človek "po božji podobi", končno preobražen po božji sličnosti (prim. Rim 8,29; 1 Jn 3,2), in celo angeli, tudi oni združeni v Kristusu:

Zvesti od Boga navdihnjenemu nauku naših svetih očetov in izročilu katoliške Cerkve, za katerega vemo, da je izročilo Svetega Duha, ki v njej prebiva, smo z vso gotovostjo in pravilnostjo določili, da morajo biti vse častitljive in svete podobe kakor tudi upodobitve dragocenega in oživljajočega križa - naj bodo naslikane, izdelane v mozaiku ali iz katerekoli druge primerne snovi - nameščene v svetih božjih cerkvah, na svetih predmetih in oblačilih, na stenah in ploskvah, po hišah in ob potih, in prav tako tudi podoba našega Gospoda, Boga in Zveličarja, Jezusa Kristusa in podoba Gospe, prečiste in presvete božje Matere, svetih angelov, vseh svetnikov in pravičnikov (2. nicejski koncil: DS 600).