Domov/Katekizem/KKC 1163

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1163

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › III. Kdaj obhajati zakramente?

1161

Vsa znamenja obhajanja bogoslužja so v neki zvezi s Kristusom: tudi svete podobe svete božje Matere in svetnikov. Naznačujejo namreč Kristusa, ki je v njih poveličan. Predočujejo nam "oblak prič" (Heb 12,1), tistih prič, ki so še nadalje udeležene pri odreševanju sveta in s katerimi smo zedinjeni zlasti v obhajanju zakramentov. Prek njihovih podob se naši veri razkriva človek "po božji podobi", končno preobražen po božji sličnosti (prim. Rim 8,29; 1 Jn 3,2), in celo angeli, tudi oni združeni v Kristusu:

Zvesti od Boga navdihnjenemu nauku naših svetih očetov in izročilu katoliške Cerkve, za katerega vemo, da je izročilo Svetega Duha, ki v njej prebiva, smo z vso gotovostjo in pravilnostjo določili, da morajo biti vse častitljive in svete podobe kakor tudi upodobitve dragocenega in oživljajočega križa - naj bodo naslikane, izdelane v mozaiku ali iz katerekoli druge primerne snovi - nameščene v svetih božjih cerkvah, na svetih predmetih in oblačilih, na stenah in ploskvah, po hišah in ob potih, in prav tako tudi podoba našega Gospoda, Boga in Zveličarja, Jezusa Kristusa in podoba Gospe, prečiste in presvete božje Matere, svetih angelov, vseh svetnikov in pravičnikov (2. nicejski koncil: DS 600).

1162

"Lepota in barva podob spodbuja mojo molitev. Praznik je za

moje oči, ko prizor polja spodbuja moje srce, da slavim Boga" (sv. Janez Damaščan, Imag. 1,27). Zrenje svetih ikon združeno s premišljevanjem božje besede in petjem liturgičnih pesmi spada v sozvočje znamenj opravila, da bi se skrivnost, ki jo obhajamo, vtisnila v spomin srca in se nato izrazila v novem življenju vernikov.

III. Kdaj obhajati zakramente?

Liturgični časi

1163

"Dobra mati Cerkev ima za svojo dolžnost, da na določene dni v letu obhaja sveti spomin odrešilnega dela svojega božjega Ženina. Vsak teden se na dan, ki ga je začela imenovati Gospodov dan, spominja njegovega vstajenja; enkrat v letu ob največjem prazniku velike noči se ga posebej spominja hkrati z njegovim blaženim trpljenjem. Celotno Kristusovo skrivnost pa razgrne v teku leta... Ko na ta način obhaja skrivnost odrešenja, odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda, in sicer tako, da te skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo" (B 102).

1164

Božje je ljudstvo že od Mojzesove postave dalje poznalo določene praznike začenši z veliko nočjo (pasho), da se je spominjalo čudovitih del Boga Odrešenika, se mu zanje zahvaljevalo, zagotavljalo njih trajen spomin in učilo nove rodove po njih oblikovati svoje življenje. V življenju Cerkve, ki se odvija med Kristusovo veliko nočjo, že izpolnjeno enkrat za vselej, in njeno dovršitvijo v nebeškem kraljestvu, je obhajanje bogoslužja na določene dneve vse prepojeno z novostjo Kristusove skrivnosti.

1165

Ko Cerkev obhaja Kristusovo skrivnost, nastopa pri tem beseda, ki določa njeno molitev: danes!, kot odmev na molitev, ki jo je naučil njen Gospod (prim. Mt 6,11), in na klic Svetega Duha (prim. Heb 3,7-4,11; Ps 95,7). Ta "danes" živega Boga, danes, v katerega je človek poklican vstopiti je "ura" Jezusove velike noči (pashe), ki preveva in nosi celotno zgodovino:

Življenje se je razprostrlo nad vsa bitja in vsa so napolnjena z bogato lučjo: Vzhod vzhodov se razprostranja nad vesoljstvom, in tisti, ki je bil "pred zvezdo danico" in pred zvezdami, nesmrtni in neizmerni, veliki Kristus žari nad vsemi bitji bolj kot sonce. Zato obstaja za nas, ki verujemo vanj, dan luči, dolgotrajen in večen dan, ki ne ugasne:

skrivnostna velika noč (mistična pasha) (sv. Hipolit, Pasch. 1-2).