Domov/Katekizem/KKC 1100

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1100

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 1. člen: Liturgija – delo svete Trojice › III. Sveti Duh in cerkev v liturgiji

1098

Tisti, ki se zbero k obhajanju liturgije, se morajo pripraviti na srečanje z Gospodom, biti morajo "dobro pripravljeno ljudstvo". Ta priprava src je skupno delo Svetega Duha in bogoslužnega zbora, zlasti vršiteljev službe pri obhajanju liturgije. Milost Svetega Duha skuša prebuditi vero, spreobrnjenje srca in oklepanje Očetove volje. Ta razpoloženja so predpostavke za sprejem drugih milosti v obhajanju samem, in za sadove novega življenja, ki naj bi jih obrodilo.

Sveti Duh spominja na Kristusovo skrivnost

1099

Duh in Cerkev skupno delujeta pri razodevanju Kristusa in njegovega odrešenjskega dela v liturgiji. Liturgija je spomin (anamnesis, memoriale) skrivnosti odrešenja in sicer v prvi vrsti v evharistiji in podobno v drugih zakramentih. Sveti Duh je živi spomin (memoria) Cerkve (prim. Jn 14,26).

1100

Božja beseda. Sveti Duh najprej kliče bogoslužnemu zboru v spomin smisel odrešenjskega dogodka, ko daje življenje božji besedi, ki se oznanja, da bi bila sprejeta in živeta:

Sveto pismo je pri obhajanju bogoslužja največje važnosti. Iz njega se namreč bero berila in se v homiliji razlagajo; iz njega se pojejo psalmi; po njegovem navdihu in pobudi so nastale prošnje, molitve in liturgični spevi; iz njega dobivajo svojo pomenljivost dejanja in znamenja (B 24).

1101

Sveti Duh je tisti, ki daje bralcem in poslušalcem v skladu z razpoloženji njihovih src duhovno umevanje božje besede. Prek besed, dejanj in simbolov, ki sestavljajo votek obhajanja, postavlja Sveti Duh vernike in služabnike v živi odnos s Kristusom, ki je Očetova beseda in podoba, da bi tako mogli prevesti v svoje življenje smisel tega, kar v obhajanju liturgije slišijo, premišljujejo in delajo.

1102

"Beseda odrešenja krepi vero v srcih vernikov, ko se po njej občestvo vernikov začenja in raste" (D 4). Oznanjevanje božje besede se ne ustavlja pri pouku: oznanjevanje poziva k odgovoru vere kot pritrditvi in zavzetosti z ozirom na zavezo med Bogom in njegovim ljudstvom. Sveti Duh je tudi tisti, ki naklanja milost vere, jo krepi in daje, da raste v skupnosti. Liturgični zbor je najprej občestvo v veri.