Že v začetku Bog blagoslovi živa bitja, posebej še moža in ženo. Zaveza z Noetom in vsemi živimi bitji obnovi ta blagoslov rodovitnosti, in to kljub človekovemu grehu, zaradi katerega je zemlja "prekleta". Toda začenši z Abrahamom prodre božji blagoslov v zgodovino ljudi, ki je šla smrti naproti, prodre zato, da bi jo znova dvignil na pot k življenju, k izviru življenja: po veri "očeta verujočih", ki sprejme blagoslov, se začenja zgodovina odrešenja.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 1. člen: Liturgija – delo svete Trojice › I. Oče, vir in cilj liturgije
Božji blagoslovi se kažejo v čudovitih rešenjskih dogodkih kot so: rojstvo Izaka, odhod iz Egipta (pasha in izhod, exodus), podaritev obljubljene dežele, izvolitev Davida, božja navzočnost v templju, očiščujoče izgnanstvo in vrnitev "majhnega ostanka". Postava, preroki in psalmi, ki tkejo liturgijo izvoljenega ljudstva, hkrati kličejo v spomin te božje blagoslove in odgovarjajo nanje z "blagoslovi" hvaljenja in zahvaljevanja (s poveličujočo hvalo in zahvalo).
V liturgiji Cerkve se božji blagoslov v polnosti razodeva in priobčuje. V liturgiji Cerkev priznava in moli Očeta kot praizvir in poslednji cilj vseh blagoslovov stvarjenja in odrešenja: v svoji Besedi, učlovečeni, umrli in vstali za nas, nas Oče obsipa s svojimi blagoslovi in po tej Besedi razliva v naša srca Dar, ki vsebuje vse darove - dar Svetega Duha.
Dvojno razsežnost krščanske liturgije torej razumemo kot odgovor vere in ljubezni na "duhovne blagoslove", s katerimi nas obdarja Oče. Z ene strani Cerkev, zedinjena s svojim Gospodom in "v Svetem Duhu" (Lk 10,21), "blagoslavlja" (poveličuje) Očeta "za njegov neizrekljivi dar" (2 Kor 9,15) s češčenjem (adoracijo), hvaljenjem in zahvaljevanjem. Z druge strani Cerkev prav do dovršitve božjega sklepa ne neha darovati Očetu "daritev od njegovih lastnih darov" in ga prositi, naj pošlje Svetega Duha na to daritev, na Cerkev samo, na vernike in na ves svet, da bi z deležnostjo (communio) pri smrti in vstajenju Kristusa-Duhovnika in po moči Svetega Duha ti božji blagoslovi obrodili sadove življenja v slavo "veličastva njegove milosti" (Ef 1,6).
Poveličani Kristus ...
II. Kristusovo delo v liturgiji
Kristus, ki "sedi na Očetovi desnici" in razliva Svetega Duha v svoje telo, ki je Cerkev, deluje odslej po zakramentih, ki jih je on sam postavil, da prek njih priobčuje svojo milost. Zakramenti so vidna znamenja (besede in dejanja), dostopna naši sedanji človeški naravi. Zakramenti po Kristusovem delovanju in v moči Svetega Duha učinkovito uresničujejo (realizirajo) milost, ki jo naznačujejo.