Božji blagoslovi se kažejo v čudovitih rešenjskih dogodkih kot so: rojstvo Izaka, odhod iz Egipta (pasha in izhod, exodus), podaritev obljubljene dežele, izvolitev Davida, božja navzočnost v templju, očiščujoče izgnanstvo in vrnitev "majhnega ostanka". Postava, preroki in psalmi, ki tkejo liturgijo izvoljenega ljudstva, hkrati kličejo v spomin te božje blagoslove in odgovarjajo nanje z "blagoslovi" hvaljenja in zahvaljevanja (s poveličujočo hvalo in zahvalo).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 1. člen: Liturgija – delo svete Trojice › I. Oče, vir in cilj liturgije
V liturgiji Cerkve se božji blagoslov v polnosti razodeva in priobčuje. V liturgiji Cerkev priznava in moli Očeta kot praizvir in poslednji cilj vseh blagoslovov stvarjenja in odrešenja: v svoji Besedi, učlovečeni, umrli in vstali za nas, nas Oče obsipa s svojimi blagoslovi in po tej Besedi razliva v naša srca Dar, ki vsebuje vse darove - dar Svetega Duha.
Dvojno razsežnost krščanske liturgije torej razumemo kot odgovor vere in ljubezni na "duhovne blagoslove", s katerimi nas obdarja Oče. Z ene strani Cerkev, zedinjena s svojim Gospodom in "v Svetem Duhu" (Lk 10,21), "blagoslavlja" (poveličuje) Očeta "za njegov neizrekljivi dar" (2 Kor 9,15) s češčenjem (adoracijo), hvaljenjem in zahvaljevanjem. Z druge strani Cerkev prav do dovršitve božjega sklepa ne neha darovati Očetu "daritev od njegovih lastnih darov" in ga prositi, naj pošlje Svetega Duha na to daritev, na Cerkev samo, na vernike in na ves svet, da bi z deležnostjo (communio) pri smrti in vstajenju Kristusa-Duhovnika in po moči Svetega Duha ti božji blagoslovi obrodili sadove življenja v slavo "veličastva njegove milosti" (Ef 1,6).
Poveličani Kristus ...
II. Kristusovo delo v liturgiji
Kristus, ki "sedi na Očetovi desnici" in razliva Svetega Duha v svoje telo, ki je Cerkev, deluje odslej po zakramentih, ki jih je on sam postavil, da prek njih priobčuje svojo milost. Zakramenti so vidna znamenja (besede in dejanja), dostopna naši sedanji človeški naravi. Zakramenti po Kristusovem delovanju in v moči Svetega Duha učinkovito uresničujejo (realizirajo) milost, ki jo naznačujejo.
V liturgiji Cerkve Kristus naznačuje in uresničuje (realizira) v prvi vrsti svojo velikonočno skrivnost. V svojem zemeljskem življenju je Jezus z učenjem oznanjal in z dejanji vnaprej izvrševal svojo velikonočno skrivnost. Ko je prišla njegova ura (prim. Jn 13,1; 17,1), je Jezus preživel edinstveni dogodek zgodovine, ki ne bo nikoli minil: umrl je, bil je pokopan, vstal je od mrtvih in sJdel na Očetovo desnico "enkrat za vselej" (Rim 6,1O; Heb 7,27; 9,12). Gre za realen (stvaren) dogodek, ki se je zgodil v naši zgodovini, a je edinstven: vsi drugi dogodki v zgodovini se zgodijo enkrat, nato preminejo, pogoltnjeni v preteklost. Nasprotno pa Kristusova velikonočna skrivnost ne more ostati samo v preteklosti, ker je Kristus s svojo smrtjo uničil smrt in ker je vse tisto, kar Kristus je, ter vse, kar je storil in pretrpel za vse ljudi, deležno božje večnosti in zaobjema vse čase ter je navzoče vsem časom. Dogodek križa in vstajenja ostaja in vse priteguje k življenju.
... je vse od apostolske Cerkve dalje ...