Blagoslavljati je božje dejanje, ki daje življenje in katerega praizvir je Oče. Njegov blagoslov je hkrati beseda in dar ("bene-dictio", "eu-logia"). Naobrnjen na človeka pomeni ta izraz adoracijo (češčenje, kakršno gre le Bogu) in človekovo samoizročitev Stvarniku v zahvaljevanju.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 1. člen: Liturgija – delo svete Trojice › I. Oče, vir in cilj liturgije
Vse božje delo od začetka do dovršitve časov je blagoslavljanje. Od liturgičnega opevanja prvega stvarjenja do slavospevov nebeškega Jeruzalema oznanjajo navdihnjeni pisatelji sklep odrešenja kot neizmeren božji blagoslov.
Že v začetku Bog blagoslovi živa bitja, posebej še moža in ženo. Zaveza z Noetom in vsemi živimi bitji obnovi ta blagoslov rodovitnosti, in to kljub človekovemu grehu, zaradi katerega je zemlja "prekleta". Toda začenši z Abrahamom prodre božji blagoslov v zgodovino ljudi, ki je šla smrti naproti, prodre zato, da bi jo znova dvignil na pot k življenju, k izviru življenja: po veri "očeta verujočih", ki sprejme blagoslov, se začenja zgodovina odrešenja.
Božji blagoslovi se kažejo v čudovitih rešenjskih dogodkih kot so: rojstvo Izaka, odhod iz Egipta (pasha in izhod, exodus), podaritev obljubljene dežele, izvolitev Davida, božja navzočnost v templju, očiščujoče izgnanstvo in vrnitev "majhnega ostanka". Postava, preroki in psalmi, ki tkejo liturgijo izvoljenega ljudstva, hkrati kličejo v spomin te božje blagoslove in odgovarjajo nanje z "blagoslovi" hvaljenja in zahvaljevanja (s poveličujočo hvalo in zahvalo).
V liturgiji Cerkve se božji blagoslov v polnosti razodeva in priobčuje. V liturgiji Cerkev priznava in moli Očeta kot praizvir in poslednji cilj vseh blagoslovov stvarjenja in odrešenja: v svoji Besedi, učlovečeni, umrli in vstali za nas, nas Oče obsipa s svojimi blagoslovi in po tej Besedi razliva v naša srca Dar, ki vsebuje vse darove - dar Svetega Duha.