Domov/Katekizem/KKC 1035

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1035

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 12. člen: Verujem ... večno življenje › IV. Pekel

IV. Pekel

1033

Zedinjeni moremo biti z Bogom samo, če se svobodno odločimo za ljubezen do njega. Toda ne moremo ljubiti Boga, če storimo velik greh zoper njega, zoper svojega bližnjega ali zoper samega sebe: "Kdor ne ljubi, ostane v smrti. Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima v sebi večnega življenja" (1 Jn 3,15). Naš Gospod nas opozarja, da bomo ločeni od njega, če se ne zmenimo za lajšanje velikih potreb ubogih in malih, ki so njegovi bratje (prim. Mt 25,31-46). Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga bili skesali in ne da bi sprejeli usmiljeno božjo ljubezen, pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od njega. In to je tisto stanje dokončne samoizključitve iz občestva z Bogom in z blaženimi, ki ga označujemo z besedo "pekel".

1034

Jezus pogostoma govori o "peklu" (gehenna), o muki "ognja, ki ne ugasne" (prim. Mt 5,22.29; 13,42.50; Mr 9,43-48) in je prihranjen tistim, ki prav do konca svojega življenja odklanjajo vero in spreobrnjenje, in kjer moreta biti pogubljena hkrati duša in telo (prim. Mt 10,28). Jezus z resnimi besedami naznanja, da "bo poslal svoje angele", ki bodo "pobrali vse pohujševalce ... in jih bodo vrgli v ognjeno peč" (Mt 13,41-42), in da bo izrekel obsodbo: "Proč izpred mene, prekleti v večni ogenj!" (Mt 25,41).

1035

Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost. Duše tistih, ki umrjejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), "večni ogenj" (prim. DS 76; DS 409; DS 411; DS 801; 919; DS 858; DS 1002; DS 1351; DS 1575; Viblj 12). Glavna kazen pekla obstoji v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem more človek imeti življenje in srečo, ki je bil zanju ustvarjen in po katerih hrepeni.

1036

Trditve Svetega pisma in nauk Cerkve o peklu so poziv k odgovornosti, s katero mora človek uporabljati svojo svobodo z ozirom na svojo večno usodo. Te trditve so obenem nujen klic k spreobrnjenju: "Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo" (Mt 7,13-14).

Ker pa ne vemo ne dneva ne ure, moramo biti, kakor nas Gospod opominja, stalno čuječi, da bi bili po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja vredni stopiti z njim na ženitnino in biti prišteti med blagoslovljene in da nam ne bo kakor malopridnim in lenim služabnikom ukazano iti v večni ogenj, v zunanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi (C 48).

1037

Bog nikogar vnaprej ne določi, da bo prišel v pekel (prim. DS 397; DS 1567); zato je potreben prostovoljen odvrat (aversio) od Boga (smrtni greh) ter vztrajanje v njem prav do konca. V evharističnem bogoslužju in v vsakdanjih molitvah svojih vernikov Cerkev prosi za usmiljenje Boga, ki "noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi stopili na pot spreobrnjenja" (2 Pt 3,9):

Sprejmi torej milostno, Gospod, naš Bog, to daritev svojih služabnikov in vse svoje družine, vodi naše dneve v svojem miru, reši nas večnega pogubljenja in pridruži nas svojim izvoljenim (RiM, Prva evharistična molitev 88).