Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost. Duše tistih, ki umrjejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), "večni ogenj" (prim. DS 76; DS 409; DS 411; DS 801; 919; DS 858; DS 1002; DS 1351; DS 1575; Viblj 12). Glavna kazen pekla obstoji v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem more človek imeti življenje in srečo, ki je bil zanju ustvarjen in po katerih hrepeni.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 12. člen: Verujem ... večno življenje › IV. Pekel
Trditve Svetega pisma in nauk Cerkve o peklu so poziv k odgovornosti, s katero mora človek uporabljati svojo svobodo z ozirom na svojo večno usodo. Te trditve so obenem nujen klic k spreobrnjenju: "Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo" (Mt 7,13-14).
Ker pa ne vemo ne dneva ne ure, moramo biti, kakor nas Gospod opominja, stalno čuječi, da bi bili po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja vredni stopiti z njim na ženitnino in biti prišteti med blagoslovljene in da nam ne bo kakor malopridnim in lenim služabnikom ukazano iti v večni ogenj, v zunanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi (C 48).
Bog nikogar vnaprej ne določi, da bo prišel v pekel (prim. DS 397; DS 1567); zato je potreben prostovoljen odvrat (aversio) od Boga (smrtni greh) ter vztrajanje v njem prav do konca. V evharističnem bogoslužju in v vsakdanjih molitvah svojih vernikov Cerkev prosi za usmiljenje Boga, ki "noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi stopili na pot spreobrnjenja" (2 Pt 3,9):
Sprejmi torej milostno, Gospod, naš Bog, to daritev svojih služabnikov in vse svoje družine, vodi naše dneve v svojem miru, reši nas večnega pogubljenja in pridruži nas svojim izvoljenim (RiM, Prva evharistična molitev 88).
V. Poslednja sodba
Vstajenje vseh umrlih, "pravičnih in krivičnih" (Apd 24,15), se bo zgodilo pred poslednjo sodbo. To bo tista "ura, v kateri bodo slišali glas (Sina človekovega) vsi, ki so v grobeh. In tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju, tisti pa, ki so delali hudo, bodo vstali k obsodbi" (Jn 5,28-29). Tedaj bo Kristus prišel "v svoji slavi in vsi angeli z njim ... Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov. Ovce bo postavil na svojo desnico, ovne pa na levico ... Ti pojdejo, da prejmejo večno kazen, pravični pa večno življenje" (Mt 25,31.32.46).
Pred obličjem Kristusa, ki je resnica, se bo dokončno razgalila resnica glede razmerja vsakega človeka do Boga (prim. Jn 12,49). Poslednja sodba bo prav do zadnjih posledic razkrila, kaj je vsakdo dobrega storil ali opustil v času svojega zemeljskega življenja:
Vse zlo, ki ga storijo hudobni, je zabeleženo - in oni tega ne vedo. To je dan, ko "Bog ne bo molčal" (Ps 50,3) ... Obrnil se bo k hudobnim: "Postavil sem, jim bo rekel, na zemljo svoje male in uboge zaradi vas. Jaz, njihova glava, sem prestoloval v nebesih na desnici svojega Očeta - toda na zemlji so moji udje trpeli lakoto. Če bi bili dali mojim udom, bi to, kar bi bili dali, prišlo do glave. Ko sem namestil svoje male in uboge na zemljo, sem jih postavil za vaše pooblaščence, ki naj bi prinašali vaša dobra dela v mojo zakladnico: vi pa niste ničesar položili v njihove roke, zaradi tega nimate nikakršne posesti pri meni" (sv. Avguštin, serm. 18,4,4).