Domov/Katekizem/KKC 1033

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1033

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 12. člen: Verujem ... večno življenje › IV. Pekel

1031

To poslednje očiščevanje izvoljenih, ki je docela različno od kazni pogubljenih, imenuje Cerkev vice (purgatorium). Verski nauk o vicah je Cerkev formulirala predvsem na koncilih v Florenci (prim. DS 1304) in v Tridentu (prim. DS 1820; DS 1580). Izročilo Cerkve govori ob sklicevanju na nekatera besedila Svetega pisma (npr. 1 Kor 3,15; 1 Pt 1,7) o očiščujočem ognju:

Kar se tiče nekaterih malih grehov, je treba verovati, da obstaja zanje pred sodbo očiščujoči ogenj. To sledi iz tega, kar zatrjuje on, ki je Resnica, ko pravi, da mu, kdor izreče kletev zoper Svetega Duha, ne bo odpuščeno ne v tem ne v prihodnjem veku (Mt 12,31). Iz tega stavka moremo razbrati, da morejo biti nekateri grehi odpuščeni v tem veku, nekateri drugi pa v prihodnjem (sv. Gregor Veliki, dial. 4,39).

1032

Ta nauk se opira tudi na prakso molitve za rajne, o kateri govori že Sveto pismo: "Zato je (Juda Makabej) priredil spravno daritev za rajnke, da bi bili greha rešeni" (2 Mkb 12,46). Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev (prim. DS 856), da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim:

Prinesimo jim torej pomoč in obhajajmo spomin nanje. Če je namreč Jobove sinove očistila očetova daritev (prim. Job 1,5), zakaj bi dvomili, da naše daritve za rajne prinašajo rajnim nekaj tolažbe? Ne obotavljajmo se, ko gre za to, da pomagamo tistim, ki so odšli, in da darujemo zanje molitve (sv. Janez Zlatousti, hom. in 1 Cor 41,5).

IV. Pekel

1033

Zedinjeni moremo biti z Bogom samo, če se svobodno odločimo za ljubezen do njega. Toda ne moremo ljubiti Boga, če storimo velik greh zoper njega, zoper svojega bližnjega ali zoper samega sebe: "Kdor ne ljubi, ostane v smrti. Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima v sebi večnega življenja" (1 Jn 3,15). Naš Gospod nas opozarja, da bomo ločeni od njega, če se ne zmenimo za lajšanje velikih potreb ubogih in malih, ki so njegovi bratje (prim. Mt 25,31-46). Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga bili skesali in ne da bi sprejeli usmiljeno božjo ljubezen, pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od njega. In to je tisto stanje dokončne samoizključitve iz občestva z Bogom in z blaženimi, ki ga označujemo z besedo "pekel".

1034

Jezus pogostoma govori o "peklu" (gehenna), o muki "ognja, ki ne ugasne" (prim. Mt 5,22.29; 13,42.50; Mr 9,43-48) in je prihranjen tistim, ki prav do konca svojega življenja odklanjajo vero in spreobrnjenje, in kjer moreta biti pogubljena hkrati duša in telo (prim. Mt 10,28). Jezus z resnimi besedami naznanja, da "bo poslal svoje angele", ki bodo "pobrali vse pohujševalce ... in jih bodo vrgli v ognjeno peč" (Mt 13,41-42), in da bo izrekel obsodbo: "Proč izpred mene, prekleti v večni ogenj!" (Mt 25,41).

1035

Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost. Duše tistih, ki umrjejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), "večni ogenj" (prim. DS 76; DS 409; DS 411; DS 801; 919; DS 858; DS 1002; DS 1351; DS 1575; Viblj 12). Glavna kazen pekla obstoji v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem more človek imeti življenje in srečo, ki je bil zanju ustvarjen in po katerih hrepeni.