Domov/Katekizem/KKC 1006

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1006

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 10. člen: VERUJEM ... ODPUščANJE GREHOV › II. Umreti v Kristusu Jezusu

1004

V pričakovanju tega dneva sta telo in duša verujočega že deležna dostojanstva pripadnosti Kristusu; iz tega izhaja zahteva po spoštovanju lastnega telesa, a tudi telesa bližnjega, še posebej ko trpi:

Telo je ... za Gospoda, Gospod pa je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje! ... Ne pripadate sebi ... Zato poveličujte Boga v svojem telesu (1 Kor 6,13-15.19-20).

II. Umreti v Kristusu Jezusu

1005

Če naj vstanemo s Kristusom, je treba tudi umreti s Kristusom, "se izseliti iz telesa in se vseliti h Gospodu" (2 Kor 5,8). Pri tem "odhodu" (Flp 1,23), ki je smrt, se duša loči od telesa. S svojim telesom se bo združila na dan vstajenja mrtvih (prim. Viblj 28).

Smrt

1006

"Vpričo smrti postane uganka človeškega bivanja največja" (CS 18). V nekem smislu je telesna smrt naravna, a za vero je "plačilo za greh" (Rim 6,23; prim. 1 Mz 2,17). Za tiste, ki umrjejo v Kristusovi milosti, je smrt deležnost pri Gospodovi smrti, da bi mogli biti deležni tudi njegovega vstajenja (prim. Rim 6,3-9; Flp 3,10-11).

1007

Smrt je konec zemeljskega življenja. Naše življenje je podvrženo meri časa, v katerem se spreminjamo, se staramo in smrt se - kakor pri vseh zemeljskih živih bitjih - zdi normalni konec življenja. Ta vidik smrti daje našemu življenju urgentnost: spominjanje na svojo umrljivost nam tudi pomaga klicati si v spomin, da nam je dan na voljo le omejen čas za uresničenje svojega življenja:

Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti, ... preden se prah povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal" (Prd 12,1.7).

1008

Smrt je posledica greha. Kot verodostojen razlagalec svetopisemskih trditev (prim. 1 Mz 2,17; 3,3; 3,19; Mdr 1,13; Rim 5,12; 6,23) in izročila uči cerkveno učiteljstvo, da je smrt prišla na svet zaradi človekovega greha (prim. DS 1511). Čeprav je človek imel umrljivo naravo, je Bog določil, da ne bo umrl. Smrt je bila torej v nasprotju z načrti Boga Stvarnika in je prišla na svet kot posledica greha (prim. Mdr 2,23-24). "Telesna smrt, s katero bi bilo človeku prizaneseno, če bi ne bil grešil" (CS 18) je tako človekov "zadnji sovražnik", ki mora biti premagan (prim. 1 Kor 15,26).