Domov/Katekizem/KKC 1005

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1005

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 10. člen: VERUJEM ... ODPUščANJE GREHOV › II. Umreti v Kristusu Jezusu

1003

Po krstu zedinjeni s Kristusom so verujoči že stvarno deležni nebeškega življenja vstalega Kristusa (prim. Flp 3,20), toda to življenje ostaja "skrito s Kristusom v Bogu" (Kol 3,3). "Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu" (Ef 2,6). Hranjeni z njegovim telesom v evharistiji že pripadamo Kristusovemu telesu. Ko bomo poslednji dan vstali, se bomo tudi mi "prikazali z njim v slavi" (Kol 3,4).

1004

V pričakovanju tega dneva sta telo in duša verujočega že deležna dostojanstva pripadnosti Kristusu; iz tega izhaja zahteva po spoštovanju lastnega telesa, a tudi telesa bližnjega, še posebej ko trpi:

Telo je ... za Gospoda, Gospod pa je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje! ... Ne pripadate sebi ... Zato poveličujte Boga v svojem telesu (1 Kor 6,13-15.19-20).

II. Umreti v Kristusu Jezusu

1005

Če naj vstanemo s Kristusom, je treba tudi umreti s Kristusom, "se izseliti iz telesa in se vseliti h Gospodu" (2 Kor 5,8). Pri tem "odhodu" (Flp 1,23), ki je smrt, se duša loči od telesa. S svojim telesom se bo združila na dan vstajenja mrtvih (prim. Viblj 28).

Smrt

1006

"Vpričo smrti postane uganka človeškega bivanja največja" (CS 18). V nekem smislu je telesna smrt naravna, a za vero je "plačilo za greh" (Rim 6,23; prim. 1 Mz 2,17). Za tiste, ki umrjejo v Kristusovi milosti, je smrt deležnost pri Gospodovi smrti, da bi mogli biti deležni tudi njegovega vstajenja (prim. Rim 6,3-9; Flp 3,10-11).

1007

Smrt je konec zemeljskega življenja. Naše življenje je podvrženo meri časa, v katerem se spreminjamo, se staramo in smrt se - kakor pri vseh zemeljskih živih bitjih - zdi normalni konec življenja. Ta vidik smrti daje našemu življenju urgentnost: spominjanje na svojo umrljivost nam tudi pomaga klicati si v spomin, da nam je dan na voljo le omejen čas za uresničenje svojega življenja:

Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti, ... preden se prah povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal" (Prd 12,1.7).