"Kakor hitro se ob izpovedi vere očistimo v svetem krstu, takoj se nam odpuščanje podeli v tolikšnem obilju, da ne preostane prav ničesar, kar bi bilo treba še izbrisati, bodisi glede na izvirno krivdo bodisi glede na to, kar smo z lastno voljo opustili ali storili, pa tudi ne preostane nobena kazen, ki bi jo bilo treba še pretrpeti ... Vendarle pa milost krsta nikogar ne reši vseh slabosti narave. Nasprotno, še vedno se nam je treba bojevati zoper vzgibe poželjivosti, ki nas ne neha nagibati k hudemu" (Catech. R. 1,11,3).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 10. člen: VERUJEM ... ODPUščANJE GREHOV
Kdo bi mogel biti v tem boju z nagnjenjem k hudemu dovolj močan in čuječ, da bi se izognil sleherni rani greha? "Če je bilo potrebno, da ima Cerkev oblast odpuščati grehe, je bilo tudi potrebno, da krst ni zanjo edino sredstvo za uporabljanje ključev nebeškega kraljestva, ki jih je prejela od Jezusa Kristusa; potrebno je bilo, da je sposobna odpuščati grehe vsem skesanim grešnikom prav do zadnjega trenutka njihovega življenja" (Catech. R. 1,11,4).
Krščeni se more spraviti z Bogom in s Cerkvijo po zakramentu pokore:
or. 39,17). Ta zakrament pokore je vsem, ki so po krstu padli, za zveličanje prav tako potreben kakor krst tistim, ki še niso prerojeni (tridentinski koncil: DS 1672).
II. Oblast ključev
Kristus je po svojem vstajenju poslal svoje apostole, da bi "v njegovem imenu ... oznanjali vsem narodom spreobrnjenje, da bodo dosegli odpuščanje grehov" (Lk 24,47). Apostoli in njihovi nasledniki opravljajo to "službo sprave" (2 Kor 5,18) ne le s tem, da ljudem oznanjajo božje odpuščanje, ki nam ga je zaslužil Kristus, ter da jih kličejo k spreobrnjenju in veri, marveč tudi s tem, da jim priobčujejo odpuščanje grehov po krstu ter da jih spravljajo z Bogom in Cerkvijo v moči oblasti ključev, ki so jo prejeli od Kristusa:
krvi in po delovanju Svetega Duha uresničevalo odpuščanje grehov. V tej Cerkvi duša, ki je bila mrtva zaradi grehov, znova oživi, da bi živela s Kristusom, čigar milost nas je rešila (sv. Avguštin, serm. 214,11).
Nobenega greha ni, pa naj bi bil še tako velik, da bi ga sveta Cerkev ne mogla odpustiti. "Nikogar ni, pa naj bi bil še tako hudoben in še tako obremenjem s krivdo, ki ne bi bil dolžan z vso gotovostjo upati na odpuščanje, če je le njegovo kesanje iskreno" (Catech. R. 1,11,5). Kristus, ki je umrl za vse ljudi, hoče, da so v njegovi Cerkvi vrata odpuščanja vedno odprta vsakomur, ki se odvrne od greha (prim. Mt 18,21-22).