Katekizem katoliške Cerkve

KKC 879

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 4. odstavek: Verniki – hierarhija, laiki, posvečeno življenje › I. Hierarhična ureditev Cerkve

877

Iz zakramentalne narave cerkvenih služb prav tako sledi zborna (kolegialna) narava cerkvene službe. Saj je Gospod Jezus že na začetku svojega javnega delovanja postavil dvanajstere kot "klice novega Izraela in hkrati izvor svete hierarhije" (M 5). Skupaj so bili izbrani, skupaj tudi poslani in njihova bratska enota naj bo v službi bratskega občestva vseh vernikov; naj bo tako rekoč odsvit občestva božjih oseb in pričevanje za to občestvo (prim. Jn 17,21-23). Zaradi tega vsak škof izvršuje svojo službo znotraj škofovskega zbora, v občestvu z rimskim škofom, ki je naslednik sv. Petra ter glava zbora; duhovniki pa izvršujejo svojo službo znotraj duhovniškega zbora (presbyterium) škofije, pod vodstvom svojega škofa.

878

Iz zakramentalne narave cerkvene službe končno sledi njena osebnostna narava. Če Kristusovi služabniki delujejo v občestvu, delujejo vedno tudi na osebnosten način. Vsakega od njih Kristus osebno pokliče: "Ti hodi za menoj!" (Jn 21,22; prim Mt 4,19.21; Jn 1,43), da bi bil tako v skupnem poslanstvu osebnostna priča, ki osebno nosi odgovornost pred Kristusom, ki mu podeljuje poslanstvo, delujoč "v njegovi osebi" in za osebe: "Jaz te krstim v imenu Očeta ..."; "Jaz te odvežem tvojih grehov ...".

879

Zakramentalna služba v Cerkvi je potemtakem hkrati zborno (kolegialno) in osebno služenje, izvrževano v Kristusovem imenu. To dobiva svoje potrdilo v povezanosti med škofovskim zborom in njegovo glavo, Petrovim naslednikom, ter v razmerju med škofovo pastoralno odgovornostjo za svojo delno Cerkev in skupno skrbjo škofovskega zbora za vesoljno Cerkev.

Škofovski zbor in njegova glava, papež

880

Ko je Kristus postavil dvanajstere, jih "je postavil kot zbor ali trdno skupnost; na čelo temu zboru pa je dal iz njihove srede izbranega Petra" (C 19). "Kakor so po Gospodovi določitvi sveti Peter in drugi apostoli en sam apostolski zbor, tako so na podoben način povezani med seboj rimski škof, Petrov naslednik, in (drugi) škofje, nasledniki apostolov" (C 22; prim. ZCP, kan. 330).

881

Gospod je samo Simona, ki mu je dal ime Peter, naredil za skalo svoje Cerkve. Izročil mu je njene ključe (prim. Mt 16,18-19) in ga postavil za pastirja celotne črede (prim. Jn 21,15-17). "Znano pa je, da je bila služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru, podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo" (C 22). Ta pastirska naloga svetega Petra in drugih apostolov spada k temeljem Cerkve. Nadaljujejo jo škofje pod papeževim prvenstvom.