"Kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani?" (Rim 10,14-15). Nihče, noben posameznik in nobena skupnost ne moreta sama sebi oznanjati evangelija. "Vera je iz oznanjevanja" (Rim 10,17). Nihče ne more sam sebi podeliti pooblastila in poslanstva za oznanjevanje evangelija. Od Gospoda poslani govori in deluje ne s svojo lastno avtoriteto, temveč v moči Kristusove avtoritete; govori ne kot član skupnosti, marveč njej v Kristusovem imenu. Nihče ne more sam sebi podeliti milosti, biti mora dana in ponudena. To predpostavlja služabnike (delilce) milosti, ki jih je pooblastil in usposobil Kristus. Od njega prejmejo poslanstvo in pooblastilo ("sveto oblast", "potestas sacra"), da delujejo "in persona Christi capitis" (kot zastopniki Kristusa-glave). To službo, v kateri Kristusovi odposlanci delajo in dajejo po božjem daru to, česar ne morejo delati in dajati sami iz sebe, imenuje izročilo Cerkve "zakrament". Cerkvena služba se podeljuje s posebnim zakramentom.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 4. odstavek: Verniki – hierarhija, laiki, posvečeno življenje › I. Hierarhična ureditev Cerkve
Z zakramentalno naravo cerkvene službe je notranje povezana njena narava služenja. Ker so namreč nositelji cerkvene službe povsem odvisni od Kristusa, ki jim podeljuje poslanstvo in avtoriteto (oblast), zato so le-ti v resnici "Kristusovi služabniki (sužnji)", po podobnosti s Kristusom, ki si je svobodno za nas privzel "naravo hlapca" (sužnja, Flp 2,7). Ker namreč beseda in milost, katerih služabniki so, nista njihova, marveč Kristusova beseda in milost - on ju je zaupal njim zaradi drugih -, bodo svobodno postali služabniki vseh (prim. 1 Kor 9,19).
Iz zakramentalne narave cerkvenih služb prav tako sledi zborna (kolegialna) narava cerkvene službe. Saj je Gospod Jezus že na začetku svojega javnega delovanja postavil dvanajstere kot "klice novega Izraela in hkrati izvor svete hierarhije" (M 5). Skupaj so bili izbrani, skupaj tudi poslani in njihova bratska enota naj bo v službi bratskega občestva vseh vernikov; naj bo tako rekoč odsvit občestva božjih oseb in pričevanje za to občestvo (prim. Jn 17,21-23). Zaradi tega vsak škof izvršuje svojo službo znotraj škofovskega zbora, v občestvu z rimskim škofom, ki je naslednik sv. Petra ter glava zbora; duhovniki pa izvršujejo svojo službo znotraj duhovniškega zbora (presbyterium) škofije, pod vodstvom svojega škofa.
Iz zakramentalne narave cerkvene službe končno sledi njena osebnostna narava. Če Kristusovi služabniki delujejo v občestvu, delujejo vedno tudi na osebnosten način. Vsakega od njih Kristus osebno pokliče: "Ti hodi za menoj!" (Jn 21,22; prim Mt 4,19.21; Jn 1,43), da bi bil tako v skupnem poslanstvu osebnostna priča, ki osebno nosi odgovornost pred Kristusom, ki mu podeljuje poslanstvo, delujoč "v njegovi osebi" in za osebe: "Jaz te krstim v imenu Očeta ..."; "Jaz te odvežem tvojih grehov ...".
Zakramentalna služba v Cerkvi je potemtakem hkrati zborno (kolegialno) in osebno služenje, izvrževano v Kristusovem imenu. To dobiva svoje potrdilo v povezanosti med škofovskim zborom in njegovo glavo, Petrovim naslednikom, ter v razmerju med škofovo pastoralno odgovornostjo za svojo delno Cerkev in skupno skrbjo škofovskega zbora za vesoljno Cerkev.