Janez je "več kakor prerok" (Lk 7,26). V njem Sveti Duh dovrši govorjenje "po prerokih" . Janez dovrši krog prerokov, ki se začenja z Elijem (prim. Mt 11,13-14). Naznani bližnji prihod Izraelove tolažbe, je "glas" Tolažnika, ki prihaja (Jn 1,23; prim. Iz 40,1-3). Kakor Duh resnice tudi on "prihaja kot priča, da bi pričeval o luči" (Jn 1,7; prim. Jn 15,26; 5,33). Z Janezom torej Sveti Duh dovrši "preiskovanje prerokov" in "želje" angelov (1 Pt 10-12). "Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu ... Videl sem in pričujem, da je to Božji Sin ... Poglejte božje Jagnje!" (Jn 1,33-36).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 8. člen: Verujem v Svetega Duha › IV. Kristusov Duh v polnosti časa
Končno z Janezom Krstnikom Sveti Duh začenja in nakaže tisto, kar bo uresničil s Kristusom in v Kristusu: človeku bo vrnil božjo "sličnost". Janezov krst je bil namenjen pokori, krst v vodi in v Svetem Duhu pa bo novo rojstvo (prim. Jn 3,5).
"Veseli se, milosti polna"
Marija, presveta božja mati in vedno devica, je mojstrovina poslanstva Sina in Duha v polnosti časa. Prvikrat v odrešenjskem načrtu in ker jo je njen Sin pripravil, najde Oče prebivališče, kjer moreta njegov Sin in njegov Sveti Duh prebivati med ljudmi. V tem smislu je izročilo Cerkve pogosto bralo najlepša besedila o Modrosti v povezavi z Marijo (prim. Prg 8,1--9,6; Sir 24): Marijo liturgija opeva in postavlja pred nas kot "sedež Modrosti".
V njej se začno razodevati "čudovita božja dela", ki jih bo Duh izvrševal v Kristusu in v Cerkvi:
Sveti Duh je Marijo pripravil s svojo milostjo. Spodobilo se je, da je "polna milosti" mati tistega, v katerem "telesno biva vsa polnost božanstva" (Kol 2,9). Iz čiste milosti je bila spočeta brez greha kot najponižnejše ustvarjeno bitje, najsposobnejša za to, da sprejme neizrekljivi dar Vsemogočnega. Angel Gabriel jo upravičeno pozdravi kot "Hčer sionsko": "Raduj se!" (prim. Sof 3,14; Zah 2,14). Ko nosi v sebi večnega Sina, dviga k Očetu v Svetem Duhu svojo hvalnico (prim. Lk 1,46-55), ki je zahvala celotnega božjega ljudstva, in torej Cerkve.
V Mariji Sveti Duh uresniči blagohoten Očetov načrt. S Svetim Duhom in po Svetem Duhu Devica spočne in rodi Božjega Sina. Njena deviškost postane v moči Duha in vere edinstvena rodovitnost (prim. Lk 1,26-38; Rim 4,18-21; Gal 4,26-28).