Sveti Duh je na delu z Očetom in Sinom od začetka do dovršitve načrta našega odrešenja. V "poslednjih časih", ki se začenjajo s Sinovim odrešenjskim učlovečenjem, pa je razodet in dan, spoznan in sprejet kot Oseba. Tedaj se bo ta božji načrt, dokončan v Kristusu, "Prvorojencu" in Glavi novega stvarstva, mogel utelesiti v človeštvu po razlitju Duha: po Cerkvi, občestvu svetnikov, odpuščanju grehov, vstajenju mesa in večnem življenju.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 8. člen: Verujem v Svetega Duha
8. člen: Verujem v Svetega Duha
Kar se tiče Boga, nihče ne pozna kakor le božji Duh (prim. 1 Kor 2,11). Njegov Duh, ki nam razodeva Boga, pa nam daje spoznavati Kristusa, njegovo Besedo, živo božjo besedo, a samega sebe ne izreka. Tisti, ki "je govoril po prerokih", nam daje slišati Očetovo besedo. A njega samega ne slišimo. Spoznamo ga samo v vzgibih, s katerimi nam razodeva Besedo in nas pripravlja k temu, da jo sprejmemo v veri. Duh resnice, ki nam "razkriva" Kristusa, "ne govori sam od sebe" (Jn 16,13). Takšno, prav božje stopanje v ozadje razloži, zakaj "ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna", medtem ko ga tisti, ki verujejo v Kristusa, poznajo, ker ostaja z njimi (Jn 14,17).
Cerkev, živo občestvo v veri apostolov, ki jo izroča naprej, je kraj našega poznanja Svetega Duha:
- v Svetem pismu, ki ga je navdihnil;
- v izročilu, katerega vedno sodobne priče so cerkveni očetje;
- v cerkvenem učiteljstvu, ki mu stoji ob strani;
- v zakramentalni liturgiji, prek njenih besed in simbolov, kjer nas Sveti Duh združuje s Kristusom;
- v molitvi, v kateri posreduje za nas;
- v karizmah in slučbah, s katerimi se gradi Cerkev;
- v znamenjih apostolskega in misijonarskega življenja;
- v pričevanju svetnikov, kjer razodeva svojo svetost in nadaljuje odrešenjsko delo.
I. Sin in Duh poslana skupaj
Tisti, ki ga je Oče poslal v naša srca, Duh njegovega Sina (prim. Gal 4,6), je resnično Bog. Istega bistva z Očetom in Sinom je in torej neločljiv od njiju tako v notranjem življenju Trojice kakor v svojem podarjanju ljubezni za svet. Vendar ko vera Cerkve moli presveto Trojico, oživljajočo, istega bistva in neločljivo, izpoveduje tudi razlikovanje oseb. Ko Oče pošlje svojo Besedo, pošlje vedno tudi svoj Dih: Sin in Sveti Duh sta poslana skupaj, pri čemer sta različna, vendar neločljiva. Gotovo, Kristus je tisti, ki stopa v vidnost, on, ki je vidna podoba nevidnega Boga, Sveti Duh pa je tisti, ki Kristusa razodeva.
Jezus je Kristus, "maziljenec", ker je Duh njegovo maziljenje in vse, kar se dogaja od učlovečenja dalje, priteka iz te polnosti (prim. Jn 3,34). Ko je Kristus končno poveličan (prim. Jn 7,39), more tudi sam od Očeta pošiljati Duha tistim, ki verujejo vanj: podeljuje jim svojo slavo (prim. Jn 17,22), to je Svetega Duha, ki ga poveličuje (prim. Jn 16,14). Skupno, med seboj povezano pošiljanje bo poslej Oče še naprej uresničeval v posinovljenih otrocih v skrivnostnem telesu svojega Sina: poslanstvo od Očeta poslanega Duha posinovljenja bo v tem, da jih zedinja s Kristusom in jim daje, da v njem živijo:
Pojem maziljenja nakazuje ..., da ni nobene razdalje med Sinom in Duhom. Kakor namreč med površino telesa in maziljenjem z oljem ne razum ne čutenje ne zaznata nič vmesnega, tako je neposreden tudi Sinov stik z Duhom, tako da je nujno, da tisti, ki naj po veri naveže stik s Sinom, sreča po stiku najprej olje. Dejansko ni nobenega delčka, ki bi bil brez Svetega Duha. Zato tisti, ki sprejmejo Sinovo gospostvo, le-to izpovejo v Svetem Duhu, saj Duh prihaja od vsepovsod naproti tistim, ki se bližajo po veri (sv. Gregor iz Nise, Spir. 3,1).