Katekizem katoliške Cerkve

KKC 686

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha

684

Sveti Duh s svojo milostjo prvi prebudi našo vero in novo življenje, ki je v tem, "da spoznajo Očeta in katerega je poslal, Jezusa Kristusa" (Jn 17,3). Zadnji pa razodene osebe presvete Trojice. Sv. Gregor Nacianški, "Teolog", razlaga to napredovanje na podlagi pedagogike božje "ustrežljivosti" /synkat<basis/:

Stara zaveza je očitno oznanjala Očeta, Sina bolj nejasno. Nova je razodela Sina in dala slutiti božanstvo Duha. Duh ima zdaj državljansko pravico med nami in nam naklanja jasnejše gledanje nanj. Dejansko ne bi bilo pametno tedaj, ko še niso izpovedovali Očetovega božanstva, odkrito oznanjati Sina, in ko Sinovega božanstva še niso priznavali, dodajati Svetega Duha kot dodatno breme, če naj uporabim nekoliko drzen izraz ... Polagoma in napredovaje "iz sijaja v sijaj" naj bi prihajala na dan svetloba Trojice v bolj sijočih jasninah (sv. Gregor Nac., or. theol. 5,26).

685

Verovati v Svetega Duha se torej pravi izpovedovati, da je Sveti Duh ena izmed oseb svete Trojice, istega bistva z Očetom in Sinom, ki ga "z Očetom in Sinom molimo in slavimo" (nicejsko-carigrajska veroizpoved). Zato je bil govor o božji skrivnosti Svetega Duha v trinitarični "teologiji". Tukaj bo torej šlo za Svetega Duha samo v božji "ojkonomiji", se pravi v izvajanju večnega božjega načrta v zgodovini odrešenja.

686

Sveti Duh je na delu z Očetom in Sinom od začetka do dovršitve načrta našega odrešenja. V "poslednjih časih", ki se začenjajo s Sinovim odrešenjskim učlovečenjem, pa je razodet in dan, spoznan in sprejet kot Oseba. Tedaj se bo ta božji načrt, dokončan v Kristusu, "Prvorojencu" in Glavi novega stvarstva, mogel utelesiti v človeštvu po razlitju Duha: po Cerkvi, občestvu svetnikov, odpuščanju grehov, vstajenju mesa in večnem življenju.

8. člen: Verujem v Svetega Duha

687

Kar se tiče Boga, nihče ne pozna kakor le božji Duh (prim. 1 Kor 2,11). Njegov Duh, ki nam razodeva Boga, pa nam daje spoznavati Kristusa, njegovo Besedo, živo božjo besedo, a samega sebe ne izreka. Tisti, ki "je govoril po prerokih", nam daje slišati Očetovo besedo. A njega samega ne slišimo. Spoznamo ga samo v vzgibih, s katerimi nam razodeva Besedo in nas pripravlja k temu, da jo sprejmemo v veri. Duh resnice, ki nam "razkriva" Kristusa, "ne govori sam od sebe" (Jn 16,13). Takšno, prav božje stopanje v ozadje razloži, zakaj "ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna", medtem ko ga tisti, ki verujejo v Kristusa, poznajo, ker ostaja z njimi (Jn 14,17).

688

Cerkev, živo občestvo v veri apostolov, ki jo izroča naprej, je kraj našega poznanja Svetega Duha:

- v Svetem pismu, ki ga je navdihnil;

- v izročilu, katerega vedno sodobne priče so cerkveni očetje;

- v cerkvenem učiteljstvu, ki mu stoji ob strani;

- v zakramentalni liturgiji, prek njenih besed in simbolov, kjer nas Sveti Duh združuje s Kristusom;

- v molitvi, v kateri posreduje za nas;

- v karizmah in slučbah, s katerimi se gradi Cerkev;

- v znamenjih apostolskega in misijonarskega življenja;

- v pričevanju svetnikov, kjer razodeva svojo svetost in nadaljuje odrešenjsko delo.