Katekizem katoliške Cerkve

KKC 657

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 5. člen: Jezus Kristus je šel v predpekel, › 2. odstavek: Tretji dan je vstal od mrtvih › III. Smisel in odrešenjski pomen vstajenja

655

Končno je Kristusovo vstajenje -- in vstali Kristus sam -- počelo in izvir našega prihodnjega vstajenja: "Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali ..., kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni" (1 Kor 15,20-22). V pričakovanju te dovršitve vstali Kristus živi v srcu svojih vernikov. V njem kristjani že "okušajo moči prihodnjega sveta" (Heb 6,5) in njihovo življenje Kristus priteguje v naročje božjega življenja (prim. Kol 3,1-3), "da bi ne živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal" (2 Kor 5,15).

Na kratko

656

Vera v vstajenje ima za predmet dogodek, katerega hkrati zgodovinsko izpričujejo učenci, ki so stvarno srečali Vstalega, in ki je skrivnostno presežen, ker je to vstop Kristusove človeške narave v božjo slavo.

657

Prazni grob in povoji na tleh sami po sebi kažejo na to, da je Kristusovo telo po božji moči ušlo vezem smrti in trohnjenju. Učence pripravijo na srečanje z Vstalim.

658

Kristus, "prvorojenec med vstalimi od mrtvih" (Kol 1,18), je počelo našega vstajenja, že sedaj po opravičenju naše duše (prim. Rim 6,4), pozneje pa po oživitvi našega telesa (prim. Rim 8,11).

6. člen: Jezus je šel v nebesa, sedi na desnici Boga,

Očeta vsemogočnega

659

"Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sJdel na božjo desnico" (Mr 16,19). Kristusovo telo je bilo poveličano vse od trenutka vstajenja, kakor dokazujejo nove in nadnaravne lastnosti, ki jih je poslej za stalno deležno njegovo telo (prim. Lk 24,31; Jn 20,19.26). Vendar tistih štirideset dni, ko po domače je in pije s svojimi učenci (prim. Apd 10,41) ter jih uči o božjem kraljestvu (prim. Apd -1,3), ostaja njegova poveličanost še zastrta pod potezami navadne človeške narave (prim. Mr 16,12; Lk 24,15; Jn 20,14-15; 21,4). Zadnje Jezusovo prikazanje se konča z nepovratnim vstopom njegove človeške narave v božjo slavo, ki jo prispodabljata oblak (prim. Apd 1,9; prim. tudi Lk 9,34-35; 2 Mz 13,22) in nebesa (prim. Lk 24,51), kjer odslej sedi na božji desnici (prim. Mr 16,19; Apd 2,33; 7,56; prim. tudi Ps 110,1). Na popolnoma izjemen in edinstven način se pozneje prikaže Pavlu "kot negodniku" (1 Kor 15,8) v zadnjem prikazanju, ki ga postavi za apostola (prim. 1 Kor 9,1; Gal 1,16).