V velikonočni skrivnosti je dvojen vidik: s svojo smrtjo nas rešuje greha, s svojim vstajenjem nam odpira dostop do novega življenja. Vstajenje je najprej opravičenje, ki nas spet postavlja v božjo milost (prim. Rim 4,25), "da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja" (Rim 6,4). Obstaja v zmagi nad smrtjo greha in v novi deležnosti milosti (prim. Ef 2,4-5; 1 Pt 1,3). Uresničuje posinovljenje, kajti ljudje postanemo Kristusovi bratje, kakor Jezus sam imenuje učence po svojem vstajenju: "Pojdita in sporočita mojim bratom" (Mt 28,10; Jn 20,17). Bratje ne po naravi, marveč po daru milosti, ker to posinovljenje daje stvarno deležnost pri življenju edinega Sina, ki se je v polnosti razodelo v njegovem vstajenju.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 5. člen: Jezus Kristus je šel v predpekel, › 2. odstavek: Tretji dan je vstal od mrtvih › III. Smisel in odrešenjski pomen vstajenja
Končno je Kristusovo vstajenje -- in vstali Kristus sam -- počelo in izvir našega prihodnjega vstajenja: "Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali ..., kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni" (1 Kor 15,20-22). V pričakovanju te dovršitve vstali Kristus živi v srcu svojih vernikov. V njem kristjani že "okušajo moči prihodnjega sveta" (Heb 6,5) in njihovo življenje Kristus priteguje v naročje božjega življenja (prim. Kol 3,1-3), "da bi ne živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal" (2 Kor 5,15).
Na kratko
Vera v vstajenje ima za predmet dogodek, katerega hkrati zgodovinsko izpričujejo učenci, ki so stvarno srečali Vstalega, in ki je skrivnostno presežen, ker je to vstop Kristusove človeške narave v božjo slavo.
Prazni grob in povoji na tleh sami po sebi kažejo na to, da je Kristusovo telo po božji moči ušlo vezem smrti in trohnjenju. Učence pripravijo na srečanje z Vstalim.
Kristus, "prvorojenec med vstalimi od mrtvih" (Kol 1,18), je počelo našega vstajenja, že sedaj po opravičenju naše duše (prim. Rim 6,4), pozneje pa po oživitvi našega telesa (prim. Rim 8,11).