Katekizem katoliške Cerkve

KKC 65

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 1. člen: Božje razodetje › III. Jezus Kristus srednik in polnost vsega razodetja (BR 2)

63

Izrael je duhovniško božje ljudstvo (prim. 2 Mz 19,6), ki "se imenuje po Gospodovem imenu" (5 Mz 28,10). To je ljudstvo tistih, "ki jim je Gospod, naš Bog, najprej govoril" (RiM, veliki petek 13: prošnje za vse potrebe VI), ljudstvo "starejših bratov" v Abrahamovi veri.

64

Po prerokih Bog oblikuje svoje ljudstvo v upanju na odrešenje, v pričakovanju nove in večne zaveze, namenjene vsem ljudem (prim. Iz 2,2-4), zaveze, ki bo zapisana v srcih (prim. Jer 31,31-34; Heb 10,16). Preroki naznanjajo korenito odrešenje božjega ljudstva, očiščenje od vseh njegovih nezvestob (prim. Ezk 36), odrešenje, ki bo vključevalo vse narode (prim. Iz 49,5-6; 53,11). Nosilci tega upanja bodo predvsem Gospodovi ubogi in ponižni (prim. Sof 2,3). Svete žene, kakor so Sara, Rebeka, Rahela, Marija, Debora, Ana, Judita in Estera, so ohranjale živo upanje na odrešenje Izraela. Najčistejši lik med njimi je Marija (prim. Lk 1,38).

III. Jezus Kristus srednik in polnost vsega razodetja (BR 2)

Bog je vse povedal v svoji Besedi

65

"Velikokrat in na veliko načinov je nekoč Bog govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa nam je spregovoril po Sinu" (Heb 1,1- 2). Kristus, učlovečeni Božji Sin, je ena sama, popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. V njem nam pove vse, in nobene druge besede ne bo kakor ta. Sv. Janez od Križa po tolikerih drugih izraža to na bleščeč način, ko razlaga Heb 1,1-2:

Ko nam je dal svojega Sina, ki je njegova Beseda, njegova edina Beseda, nam je v njej vse skupaj in obenem razodel in nima več ničesar povedati...; kar je namreč prej razodeval po prerokih v odlomkih, je nato razodel v celoti, ko nam je dal svojega Sina, ki je vse. Kdor bi zdaj hotel vpraševati Boga in dobiti od njega videnje ali razodetje, ne bi ravnal samo nespametno, ampak tudi žaljivo, ker ne bi upiral svojih oči edinole v Kristusa, ampak bi želel kaj drugačnega in bolj novega (Carm. 2,22).

Drugega razodetja ne bo

66

"Krščanski odrešenjski red kot nova in večna zaveza ne bo nikdar prešel; in preden se bo naš Gospod Jezus Kristus prikazal v slavi, ne smemo pričakovati nikakršnega novega javnega razodetja" (BR 4). Toda čeprav je razodetje dovršeno, še ni v celoti razloženo: krščanski veri ostane naloga, da v potekanju stoletij postopoma dojema ves njegov pomen in daljnosežnost.

67

V potekanju stoletij so obstajala tako imenovana "zasebna razodetja", ki je nekatera izmed njih cerkvena oblast priznala. Vendar le-ta ne spadajo k zakladu vere. Njihova vloga ni "izboljšati" ali "dopolniti" dokončno Kristusovo razodetje, temveč pomagati, da bi v določeni dobi zgodovine polneje živeli iz njega. Ob vodstvu cerkvenega učiteljstva zna čut vernikov razločevati in sprejeti to, kar v teh razodetjih sestavlja pristen poziv Kristusa ali njegovih svetnikov, poziv, ki se obrača na Cerkev.

Krščanska vera ne more sprejeti "razodetij", ki hočejo preseči ali popraviti razodetje, katerega dovršitev je Kristus. To velja glede nekaterih nekrščanskih religij in tudi nekaterih novih sekt, ki temeljijo prav na takšnih "razodetjih".