Katekizem katoliške Cerkve

KKC 648

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 5. člen: Jezus Kristus je šel v predpekel, › 2. odstavek: Tretji dan je vstal od mrtvih › II. Vstajenje – delo svete Trojice

646

Kristusovo vstajenje ni bilo vrnitev v zemeljsko življenje, kakršne so bile obuditve, ki jih je izvršil pred veliko nočjo: Jairova hči, mladenič iz Naima, Lazar. Ta dejstva so bila čudežni dogodki, vendar so čudežno ozdravljene osebe po Jezusovi moči spet dobile "navadno" zemeljsko življenje. Nekoč bodo spet umrle. Kristusovo vstajenje pa je bistveno drugačno. V svojem vstalem telesu preide od smrtnega stanja v drugačno življenje onkraj časa in prostora. Jezusovo telo je v vstajenju napolnjeno z močjo Svetega Duha; deležno je božjega življenja v stanju svojega poveličanja, tako da more sv. Pavel reči o Kristusu, da je "nebeški človek" (prim. 1 Kor 15,35-50).

Vstajenje kot presežen dogodek

647

"O noč," poje velikonočni 'Exsultet', "samo ti veš za trenutek, ko je Kristus prišel živ iz bivališča umrlih." Res nihče ni bil očividec samega dogodka vstajenja in noben evangelist ga ne opisuje. Nihče ni mogel reši, kako se je fizično izvršilo. Še manj je bilo zaznavno čutom njegovo najgloblje bistvo, prehod v drugačno življenje. Čeprav zgodovinski dogodek, ugotovljiv po znamenju praznega groba in po stvarnosti srečevanj apostolov z vstalim Kristusom, ne ostaja vstajenje nič manj -- ker presega in prerašča zgodovino -- v srcu skrivnosti vere. Zato se vstali Kristus ne prikazuje svetu (prim. Jn 14,22), temveč svojim učencem, "tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom" (Apd 13,31).

II. Vstajenje – delo svete Trojice

648

Kristusovo vstajenje je predmet vere, kolikor je to presežen poseg samega Boga v stvarstvo in v zgodovino. V njem tri božje osebe khrati delujejo skupaj in razkrivajo svojo lastno izvirnost. Vstajenje se je zgodilo po moči Očeta, ki "je obudil od mrtvih" (prim. Apd 2,24) Kristusa, svojega Sina, in tako na popoln način uvedel njegovo človeško naravo -- z njegovim telesom -- v Trojico. Jezus je dokončno razodet kot "Božji Sin po duhu svetosti po obujenju od mrtvih" (Rim 1,3-4). Sv. Pavel poudarja razkritje božje moči (prim. Rim 6,4; 2 Kor 13,4; Flp 3,10; Ef 1,19-22; Heb 7,16) po delovanju Svetega Duha, ki je oživil mrtvo Jezusovo človeško naravo in jo poklical k veličastvu Gospoda.

649

Tudi Sin izvršuje svoje vstajenje v moči svoje božje moči. Jezus napove, da bo Sin človekov moral veliko trpeti, umreti in nato vstati od mrtvih (aktivni pomen besede) (prim. Mr 8,31; 9,9-31; 10,34). Drugje izrecno izjavlja: "Svoje življenje dajem, da ga spet prejmem ... Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem" (Jn 10,17-18). "Verujemo ..., da je Jezus umrl in vstal" (1 Tes 4,14).

650

Cerkveni očetje zrejo na vstajenje z gledišča Kristusove božje osebe, ki je ostala združena z njegovo dušo in telesom, ki ju je smrt ločila: "Po enosti božje narave, ki ostaja navzoča v obeh človeških delih, se le-ta znova združita. Tako nastopi smrt z ločitvijo obeh človeških sestavin, vstajenje pa z združitvijo obeh ločenih delov" (sv. Gregor iz Nise, res. 1; prim. tudi DS 325, 369; 539).