Celo vpričo stvarnosti vstalega Jezusa učenci še dvomijo (prim. Lk 24,38), tako nemogoča se jim stvar zdi: mislijo, da vidijo duha (prim. Lk 24,39). "Od veselja še niso verjeli in so se čudili" (Lk 24,41). Tomaž je šel skoz isto preizkušnjo dvoma (prim. Jn 20,24-27) in še ob zadnjem prikazanju v Galileji, o katerem poroča Matej, "so nekateri dvomili" (Mt 28,17). Zato je domneva, po kateri naj bi bilo vstajenje "proizvod" vere (ali lahkovernosti) apostolov, brez podlage. Prav nasprotno, njihova vera v vstajenje se je porodila -- pod vplivom božje milosti -- iz neposrednega izkustva stvarnosti vstalega Jezusa.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 5. člen: Jezus Kristus je šel v predpekel, › 2. odstavek: Tretji dan je vstal od mrtvih › I. Zgodovinski in presežni dogodek
Stanje Kristusove vstale človeške narave
Vstali Jezus vzpostavlja z učenci neposredne stike, po dotiku (prim. Lk 24,39; Jn 20,27) in z obedovanjem z njimi (prim. Lk 24,30.41-43; Jn 21,9.13-15). S tem jih povabi, naj spoznajo, da ni duh (prim. Lk 24,39), predvsem pa, da ugotovijo, da je vstalo telo, s katerim se jim predstavlja, isto, kot je bilo mučeno in križano, saj še nosi sledove trpljenja (prim. Lk 24,40; Jn 20,20.27). To pravo in stvarno telo pa ima vendar obenem nove lastnosti poveličanega telesa: vstali Jezus ni več postavljen v prostor in čas, temveč se more napraviti navzočega, kjer mu prija in kadar hoče (prim. Mt 28,9.16- 17; Lk 24,15.36; Jn 20,14.19.26; 21,4), kajti njegova človeška narava ne more biti več zadržana na zemlji in pripada le še Očetovemu božjemu območju (prim. Jn 20,17). Zaradi tega je tudi vstali Jezus popolnoma svoboden, da se prikaže, kakor hoče: pod videzom vrtnarja (prim. Jn 20,14.15) ali "v drugi podobi" (Mr 16,12), ne v tisti, ki je bila učencem domača, in to zato, da spodbudi njihovo vero (prim. Jn 20,14.16; 21,4.7).
Kristusovo vstajenje ni bilo vrnitev v zemeljsko življenje, kakršne so bile obuditve, ki jih je izvršil pred veliko nočjo: Jairova hči, mladenič iz Naima, Lazar. Ta dejstva so bila čudežni dogodki, vendar so čudežno ozdravljene osebe po Jezusovi moči spet dobile "navadno" zemeljsko življenje. Nekoč bodo spet umrle. Kristusovo vstajenje pa je bistveno drugačno. V svojem vstalem telesu preide od smrtnega stanja v drugačno življenje onkraj časa in prostora. Jezusovo telo je v vstajenju napolnjeno z močjo Svetega Duha; deležno je božjega življenja v stanju svojega poveličanja, tako da more sv. Pavel reči o Kristusu, da je "nebeški človek" (prim. 1 Kor 15,35-50).
Vstajenje kot presežen dogodek
"O noč," poje velikonočni 'Exsultet', "samo ti veš za trenutek, ko je Kristus prišel živ iz bivališča umrlih." Res nihče ni bil očividec samega dogodka vstajenja in noben evangelist ga ne opisuje. Nihče ni mogel reši, kako se je fizično izvršilo. Še manj je bilo zaznavno čutom njegovo najgloblje bistvo, prehod v drugačno življenje. Čeprav zgodovinski dogodek, ugotovljiv po znamenju praznega groba in po stvarnosti srečevanj apostolov z vstalim Kristusom, ne ostaja vstajenje nič manj -- ker presega in prerašča zgodovino -- v srcu skrivnosti vere. Zato se vstali Kristus ne prikazuje svetu (prim. Jn 14,22), temveč svojim učencem, "tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom" (Apd 13,31).
II. Vstajenje – delo svete Trojice
Kristusovo vstajenje je predmet vere, kolikor je to presežen poseg samega Boga v stvarstvo in v zgodovino. V njem tri božje osebe khrati delujejo skupaj in razkrivajo svojo lastno izvirnost. Vstajenje se je zgodilo po moči Očeta, ki "je obudil od mrtvih" (prim. Apd 2,24) Kristusa, svojega Sina, in tako na popoln način uvedel njegovo človeško naravo -- z njegovim telesom -- v Trojico. Jezus je dokončno razodet kot "Božji Sin po duhu svetosti po obujenju od mrtvih" (Rim 1,3-4). Sv. Pavel poudarja razkritje božje moči (prim. Rim 6,4; 2 Kor 13,4; Flp 3,10; Ef 1,19-22; Heb 7,16) po delovanju Svetega Duha, ki je oživil mrtvo Jezusovo človeško naravo in jo poklical k veličastvu Gospoda.